Novo, že deseto sezono predavanj v okviru Pozitivne psihologije za boljše življenje je na spletu odprl Aleksander Zadel, ki je v navdihujočem enournem pogovoru želel opozoriti na težavo modernega človeka, ki v relativnem blagostanju ne najde smisla svojega življenja. Kot psiholog se sprašuje, kaj se je spremenilo v zadnjih tridesetih letih in katera je ključna sprememba, ki je privedla do takšnega stanja.

Spremenila se je vzgoja. »Sam sem bil pred tridesetimi leti zelo drugače vzgajan, vzgoja v zadnjih dvajsetih letih se je precej spremenila,« opaža in nadaljuje: »Ko sem bil jaz majhen, je bilo dovoljeno biti nepopoln. Dovoljeno je bilo biti otrok, ki ne zmore. Ki ne zna. Ni bilo tako velikih pričakovanj. Niso bili vsi bodoči inženirji, astronavti ali nogometaši v najboljših klubih. Danes starši redno govorijo svojim otrokom, ko jim kaj ne uspe, da so izredno bistri in da lahko dosežejo, kar hočejo, če se le potrudijo. Samo nebo je meja. S tem otroku pravzaprav sporočajo, da naj bo popoln. Potem se zgodi, da se na tisoče ljudi trudi dati vse od sebe, a še vedno živijo v svojem življenju. Morda nimamo vsi potenciala, da bi igrali v prvi postavi najboljše ekipe v košarki, nogometu ali katerem drugem športu,« poudari. Drugi problem, ki ga vidi, pa so platforme, ki spodbujajo popolnost, ki je v resnici čista prevara. »Kako drugače pa lahko rečemo obdelanim fotografijam sebe ali krajev, ki smo jih obiskali? Danes je cilj biti instagramabilen. Vse mora biti privlačno in popolno.« Kar pomeni, da se ne sprejemamo takšne, kot smo. Beseda popolnost s sabo prinese tudi svoje nasprotje, nepopolnost. Tu nastane paradoks. »V popolnosti ni vse lepo. Popolnost vključuje vse. Tudi mene in moje muhe. Sprejeti to dejstvo je velika življenjska modrost.«

Kako uporabljate svoj časovni stroj

Vsak človek ima v svoji glavi časovni stroj, ki nam omogoča potovanje v preteklost in prihodnost. Ta časovni stroj ni nujno vezan samo na naš spomin, saj v mislih lahko gremo v srednji vek, med stare Rimljane ali še bolj nazaj v zgodovino. Lahko pa potujemo tudi v prihodnost. »Če uporabljamo ta časovni stroj, da bi analizirali razlike med popolnim in realnim življenjem, bomo našli preštevilne razlike oziroma neskladja. Ta nas lahko poženejo, da bomo začeli zmanjševati razliko med popolnim in realnim življenjem, ali pa nas pahnejo v depresijo, anksioznost, obup, črne misli o končanju svojega življenja, v nevpetost v sedanji čas. Biti tukaj in zdaj pomeni sprejeti sebe in situacijo, v kateri smo trenutno. Od vremena, ki nam je trenutno na razpolago, do našega videza v tistem trenutku.«

Bolj kot bezljamo za popolnostjo, bolj se nam izmika

Da bi sploh vedeli, kdo smo, kje smo, predvsem pa, kako smo, ves čas nekaj primerjamo. »Primerjanje uporabljamo kot orodje, da bi se lahko umestili v ta raznoliki svet s svojo individualnostjo in enkratnostjo. Ko se navadimo na življenjski standard ali razmere, ki so prijetne, čez čas tiste prijetnosti ne čutimo enako kot na začetku. Sčasoma nam postane samoumevna. Pridemo do prekletstva samoumevnosti, ko se modernemu človeku to, da je živ, razmeroma zdrav, da ima kaj dati v usta, da lahko sestavi konec meseca z novim, zdi popolnoma samoumevno, kot da to ni nič takega, nič posebnega. Pri opazovanju namišljenega idealnega sveta skozi družbena omrežja in medije se vzbuja vtis, da nam ves čas nekaj manjka. Ves čas po nečem hrepenimo, hlepimo.« A bolj kot bezljamo za popolnostjo, bolj se nam izmika in polzi v nedoločeno prihodnost, opozarja. »To včasih povzroča hujšo bolečino kot to, da v resnici nismo s svojimi bližnjimi, da res zbolimo, da se res zgodi nesreča komu od naših bližnjih, ki jih imamo neznansko radi. Ker ko se zgodi takšna bolečina, se v nas aktivirajo sile moči, ki nas usmeri v pomoč. Če pa se nam v daljavi odmika popolni svet, nimamo ne znanja, ne denarja, ne časa, torej nimamo orodij, da bi lahko v ta idealni svet vstopili. Bolj kot si slikamo podobe svojega idealnega življenja, kakšno bi lahko bilo, če bi ta človek počel stvari, kot si jaz želim, bolj se začnemo utapljati v svoji nemoči in nehamo živeti. Človek, ki ves čas živi v preteklosti ali prihodnosti, ne živi zdaj.«

Najprej spremenite svoje obnašanje

Seveda okolica vpliva na naše delovanje, zato Aleksander Zadel svetuje, da se na družbenih omrežjih odločimo, komu bomo sledili. Bo to nekdo, ki svojega otroka pri treh mesecih fotografira v cvetličnem vrču s smešno kapo na glavi, da ob tem pomislimo, da naš otrok nikoli ni bil tako lep, čeprav se nam je še pred kratkim zdel najlepši otrok na svetu? Dobro se je večkrat spomniti, da popolnost ne obstaja. Navsezadnje je to jasno razvidno že iz Biblije. »Le zakaj bi sicer Bog sredi rajskega kraja, kjer je vse popolno, med Adama in Evo postavil drevo, ki tja ne spada, in kačo, ki zavaja, goljufa in poskuša prepričati nekoga, da naredi nekaj, česar ne bi smel. Sprejemanje nepopolnosti je trdo delo pri sebi. S svojim obnašanjem začnemo spreminjati sebe, svojo podobo in svoj pogled na svet. Bomo po kosilu s prijatelji obdelovali narejeno fotografijo dlje časa, kot je trajalo samo kosilo, da si bomo na njej bolj všečni? Zakaj? Zato, da jo bomo nekje objavili in drugim pokazali, da smo se imeli lepo in da smo dobro videti? Si upate priznati, da imate otroka, ki ne zmore imeti petk ali delati šolo in biti hkrati prvovrstni teniški igralec?« Rešitev ni v tem, da spremenimo način razmišljanja, pravi. »Spremenite svoje obnašanje, to je veliko lažje. Potem bo sledilo tudi razmišljanje.«

Več v reviji Zarja Jana št. 44, 2.11.2021