Prvih nekaj dni sem zapaničarila na polno. Priznam. Saj kdo pa ne bi, če bi mu po telefonu povedali, da ima raka. In da to ni šala. Ne spomnim se, ali sem kaj jokala. S tem jokom imam že leta čuden odnos. Ali jokam na polno ali pa čisto nič. Trenutno sem v suhi fazi, ko nič ne jokam. Jokam v sebi.
Prve misli, ki so me pokopale pod sabo za nekaj ur, so bile, da bom kmalu umrla. Da so mi šteti dnevi. Nekdo je prišel in kar tako, od nikoder in brez razloga, ugasnil moje življenje.
Nekaj dni sem potrebovala, da sem kolikor toliko sestavila razbito življenje. Da sem pometla črepinje svoje prihodnosti in stare načrte zamenjala z novimi. Na srečo sem, zdaj lahko to rečem, v življenju prestala nekaj težkih preizkušenj. Tako kot vsi mi. Vsaka izmed njih me je poškodovala, načela. Ni šlo drugače, nisem iz jekla, čeprav včasih mislim, da imam jeklene živce. Ampak po vsaki taki hudi preizkušnji sem se znova sestavila, zalepila zlomljene dele in se ponovno spustila v boj z življenjem. Živ si, dokler se boriš. S čimerkoli. Z okolico, naravo, boleznijo ali pa s sabo. Živ si, dokler imaš vizijo, za kaj se boriš. In v meni je še veliko ciljev, ki jih še nisem pripravljena opustiti kar tako. Brez boja pa res ne.
Zadnje dneve slabo spim. Saj ni čudno. Nič ne sanjam. Vsake toliko se zbudim, ko mi kapljica znoja kapne v oko. Tako močne vročinske valove imam ponoči, da spim ovita v brisačo. Ki je večkrat tako mokra, da jo moram zamenjati. Močno nočno potenje je lahko eden izmed simptomov raka. Na žalost. Podnevi je vse v redu. Podnevi sem pogumna. Ponoči, ko vse utihne, pa se strahovi počutijo tako močni, da pridejo na plan.
Najprej sem morala sama sprejeti, da imam raka. Nisem še. Ne gre. Ne morem.
Več v reviji Zarja Jana, št. 41, 12.10. 2021
