Psihiatrinja v kostimčku. Medijsko kariero je začela »davnega« leta 1986, takrat je postala voditeljica na Radiu Glas Ljubljane (RGL). »Potem so me povabili na Televizijo Slovenija, tam sem začela delati kot voditeljica glasbenih oddaj za mlade,« se spominja prvih let v medijih. Kaj pa je želela postati kot otrok? »Psihiatrinja. Gledala sem filme, kako lepe gospe v ozkih kostimčkih z očali na nosu in svinčnikom v roki poslušajo svoje kliente, ki ležijo na kavču. Seveda imajo visoke petke in prekrižane noge ter so izjemno pametne,« se prešerno in glasno, kot zna le ona, zasmeje Saša. Pa je te sanje na kakšen način uresničila? Saša se spet zasmeje: »Haha, ja, po čisto drugi poti sem prišla do tega, da imam svojo pisarno, stol, na katerem 'ležijo' moji klienti, in jaz si zapisujem njihove utrinke iz rane mladosti. Nimam pa skoraj nikoli ozkega kostimčka in petk, ker se mi to ne zdi udobno – kadar delam coachinge in hipnoze, sem raje bolj 'na komot'.«
Kaj ji radio in televizija predstavljata danes? »Lepe spomine,« kot iz topa izstreli, »izjemne, res izjemne izkušnje, ki jih uporabljam pri svojem delu danes. Razumem ljudi, ki imajo tremo, vem, kako se počutijo govorci, znam posneti video ... Res odličen bazen izkušenj!« prepričano doda.
Srečen nasmeh stranke. S čim pa se profesionalno najrajši ukvarja, kaj jo osrečuje, izpolnjuje? Saša ne razmišlja dolgo: »Ravno danes sem prejela mail mlade ženske, ki je bila pri meni na hipno-transformativnem coachingu. Dve strani dolg zapis o tem, kaj vse je ozavestila med najinim srečanjem, kaj vse razume za nazaj in kaj vse se je spremenilo v njenem življenju v treh tednih. To je to – pomagati ljudem k razumevanju, da smo sijajna bitja in da ni treba, da nas določa naša preteklost, iskanje in ozaveščanje svojih potencialov, srečen nasmeh stranke ... Saj je res, da kar zaživim tudi na odru, kadar imam priložnost govoriti veliko ljudem, ampak videti nekoga od blizu, kako raje in svobodneje živi, to je moje poslanstvo,« pravi Saška, kot ji rečemo v uredništvu. Z našo revijo sodeluje že dolgo. »Uf, je pa že kar nekaj let. Se niti ne spominjam natanko. Vsako leto me prime enkrat ali dvakrat, da bi prenehala s pisanjem, saj ne vem, ali kdo bere mojo rubriko. In vsakič, ko skoraj preneham, se zgodi, da me ustavi nekdo v trgovini in pove, da vedno prebere vse moje odgovore. Pa mi to da novega veselja,« se spet smeje Saša.
Včasih »udarim«, včasih božam. Pa ima kdaj težave z odgovori na vprašanja, ki ji jih postavijo naši bralci? Iz česa izhaja pri njih? »Vedno poskušam biti spoštljiva in ne sodim,« pove. »Čeprav vem, da včasih morda koga 'udarim', ampak začutim, da lahko. Drugič sem prizanesljivejša in samo božam. Je pa res, da se velikokrat ob postavljenih vprašanjih tudi sama postavljam pred izziv, kaj bi naredila jaz. Vedno tudi poskušam videti širšo sliko. Nekatera vprašanja so zelo skopa in takrat je težje odgovoriti, na mnoga sploh ne morem,« prizna.
Nič več mi ne more do živega. Pod vtisom nedavnega priznanja, da se je borila z rakom, jo še vprašam, katera preizkušnja v življenju je bila zanjo najtežja. Preseneti z odgovorom: »Ko sem se drugič ločila, z občutki grozne krivde, da sem popolnoma pogrnila v življenju, da sem nesposobna in nevredna. Veliko stvari, ki jih vem in razumem danes, takrat nisem. Bilo mi je grozno. Ampak sem se pa največ naučila ravno iz te izkušnje. Zato mi vse drugo, kar prihaja v moje življenje, vključno z zadnjo diagnozo raka, ne more več do živega,« je prepričana. Zato najin pogovor zaključim z vprašanjem, kaj počne najrajši, v prostem času, ki ga nima veliko. Odgovor je hiter: »Berem, se sprehajam, počivam, razmišljam, grem na masažo, opazujem svoje misli, skratka, posvečam se sebi.« Ponosni smo, da je Saša članica našega uredništva.
Več v reviji Zarja Jana št. 28, 13.7.2021
