Vsak dan se vozi v parlament iz Brežic in ob večerih vrača domov, da je s svojimi najbližjimi. Njegov urnik traja od osmih zjutraj do osmih, devetih zvečer. Zdaj je vsega še več, saj Slovenija predseduje Evropski uniji; s tem bo zaznamovano tudi njegovo poletje. »Nekoliko bom zamaknil poletni počitek ter si oddih privoščil šele konec julija in na začetku avgusta. Za zdaj se še nismo odločili, kam bomo šli, to bomo storili v zadnjem hipu. Spogledujemo se z idejo, da bi po dveh letih šli spet v Grčijo, v rezervi pa so še Hrvaška in slovenski hribi. Doslej še nismo porabili lanskih turističnih bonov, seveda pa iščemo lokacije, kjer imamo lahko malo več zasebnosti,« pove Igor, ki se je sprijaznil z nenehnim osebnim varovanjem, ki ga zahteva njegova funkcija. Varnostniki ga spremljajo povsod, tudi na dopustu. »Z vsemi smo stkali lepe odnose. Čeprav se trudijo biti čim bolj neopazni, ne moreš pozabiti, da so ves čas navzoči. To je pač njihova odgovornost. Na srečo pa so izvzeti Nataša in otroci.« Doda, da je morala zaradi njegovega dela žena prevzeti levji delež skrbi za družino, vendar sta se pred začetkom njegove politične kariere temeljito pogovorila, kaj to pomeni zanju in za družino. Nataša mu je veliko pomagala na njegovi poti.
Sorodni duši sva. Iskrica med njima se je vnela leta 2003 v Termah Čatež, kamor je lepa svetlolaska iz Celja prišla delat, on pa je bil tam že zaposlen. »Spoznala sva se preko njegovih prijateljev, skupaj smo začeli hoditi v fitnes, pa na kakšno pijačo. Zdel se mi je prijeten, šarmanten, vljuden, obenem pa zelo duhovit in zabaven, kar pokaže le med prijatelji; v službi je vedno strogo profesionalen. Oba sva še 'stara šola', zato sem pustila, da me je osvojil. Moral pa se je pošteno potruditi, saj sem si vedno govorila, da ne bom imela pravnika, pa še mlajšega od sebe. No, tudi jaz sem pojedla zarečeni kruh, vse sem dobila v paketu, vendar mi ni niti malo žal,« v smehu pove Nataša, ki je z lahkoto pognala korenine v Igorjevih domačih Brežicah. Tudi njemu je bila, sproščena, kot je, hitro všeč in zaželel si je z njo preživljati čim več časa. Že kmalu sta ugotovila, da sta sorodni duši.
Bil sem povprečen študent. Igor pove, da sta oba njegova starša zdravnika, njega – ima še starejšega brata in sestro, ki že štirideset let živi v Črni gori; na oba je zelo navezan – pa sta sprva zanimala računalništvo in elektrotehnika. Na koncu se je odločil za pravo in svoje odločitve nikoli ni obžaloval, čeprav je vedel, da bo študij naporen. »Doslej sem opravljal številne poklice, povezane s pravom, tudi poklic poslanca je tak. Zakone in zakonodajo sem spoznal z vseh zornih kotov. Bil sem povprečen študent, rad sem tudi žuriral, seveda pa sem poskrbel, da sem opravil vse izpite,« se muza. In potem je v njegovo življenje stopila Nataša. Po štirih letih ljubezni sta se odločila za poroko. Zvestobo v dobrem in slabem sta si obljubila v njenem knežjem mestu, pripravila pa sta tudi nepozabno zabavo za sorodnike in prijatelje. Kmalu sta začela razmišljati o družini, Nataša je namreč edinka in si je želela več kot enega otroka.
Usodna diagnoza. Njuno življenje se je zdelo kot iz pravljice vse do usodnega dne leta 2008, ko je Igor v desni rami začutil bulo in se jima je vse sesulo. Sledili so trenutki negotovosti in obupa. Prvemu obisku pri zdravniku so si sledile preiskave in prve diagnoze, te so napovedovale najhujše, saj mu niso mogli narediti punkcije.
Več v reviji Zarja Jana, št. 28, 13.7. 2021
