Rak nosnega žrela. Rak se je pojavil brez predhodnih znakov ali kakršnih koli težav. »Zvečer sem šel zdrav spat, zjutraj pa sem se zbudil z otečeno desno bezgavko na vratu in zelo slabo sem se počutil. Tistega dne se je v Ljubljani začela dvodnevna službena  konferenca, ki je nisem smel zamuditi ...« Toda ni dolgo zdržal, saj ga je vse bolj kuhala vročina in vse slabše se je počutil. Na urgenci v Novem mestu, kjer je doma, so ga zadržali, nato je na oddelku ORL preležal nekaj dni; temperatura in bolečina sta izginili, oteklina na vratu je delno uplahnila, zatrdlina pa je ostala. Številne preiskave niso dale odgovora o vzroku za te težave, zato so ga poslali še na preiskave v Ljubljano. CT je pokazal, da gre za tumor v nosnem žrelu, ki je zelo redka oblika raka. »Samo« en centimeter je bil velik, toda ni bil operativen, saj je bil na mestu, ki je močno oživčeno; poleg tega so se metastaze že razširile na bezgavke. »Bilo je tako neverjetno slišati, da je šok prišel za menoj,« pravi Dušan. Predpisali so mu 36 obsevanj in tri kemoterapije; vsaka je trajala en teden, nato je štirinajst dni njegovo telo počivalo. Obsevanje je potekalo vzporedno s kemoterapijo. Po prvi kemoterapiji je bilo vse v redu, že na naslednjo pa je reagiral povsem drugače, in ko je že mislil, da huje ne more biti, je bil pri tretji še na večji preizkušnji. Vsak teden je izgubil sedem kilogramov – vse, kar je užil, je izbruhal in počutil se je neskončno slabo. Ko so bile tri kemoterapije mimo, pa je zdravnik zadovoljen dejal: »No, pa smo na polovici.« Te informacije Dušan kar ni mogel sprejeti, treh dodatnih kemoterapij njegovo telo ne bi preneslo. Toda šlo je za življenje ... Pravi, da ne ve, kako je prestal še dve naslednji kemoterapiji, toda zaupal je, da je to prava pot. Ob prihodu v bolnišnico je tehtal 96 kg, po petih kemoterapijah pa le še 68 kg. Ko so ga priklopili na infuzijo s fiziološko raztopino, ker sam ni bil sposoben zaužiti ničesar, je bil tako dehidriran, da je plastično steklenico stisnilo skupaj ...Tudi zdravnica je ugotovila, da diši po acetonu (ob dehidraciji telo proizvaja aceton). Zadnja, šesta kemoterapija pa je bila enaka prvi in prestal jo je brez večjih težav.

Duh, mnogo močnejši od telesa. Marsikaj se je pri njem spremenilo, poleg nenehne slabosti in bolečin je za nekaj časa izgubil okus, hkrati pa se mu je močno okrepil voh. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 25, 22.6. 2021