Skupaj sva gulili študentske klopi, se potili med izpiti, si kar nekaj let delili študentsko stanovanje in pomagali pri prvih novinarskih začetkih. Približno ob istem času sva zajadrali na podjetje Delo Revije, ki je izdajalo Jano in Lady, in zanju obe pisali. Pomagali sva si pri negotovih začetkih, druga drugo spodbujali, si krepili novinarsko samozavest in tako ostali zvesti revijam.
Navdušujejo jo zgodbe ljudi. Že od nekdaj je imela dober občutek za organizacijo, saj ji dela kot dijakinji in študentki ni nikoli manjkalo. Prepuščala se je toku življenja, zato o novinarskem poklicu sprva ni niti razmišljala. »Na srečo me starši niso omejevali pri izbiri študija, njihov edini pogoj je bil, da ga zaključim,« pravi. Spontano se je vpisala na fakulteto za družbene vede. V novinarstvo pa jo je pravzaprav zaneslo opravljanje redne prakse med študijem. »Tako sem pristala v krasni ekipi Jane in Lady ter se začela kaliti. Danes priznam, da mi je takrat pošteno manjkalo samozavesti in je bilo potrebno kar precej garanja na vseh področjih, da sem se sprva po tihem, nato pa tudi javno upala izpostaviti in pokazati. Od nekdaj so me zanimali ljudje. Zakaj so takšni, kot so, kaj jih zanima, navdihuje, ustavlja, žene naprej, kako rešujejo svoje življenjske izzive, kako so nekateri uspeli, kje komu ni šlo, kot si je želel ... Z veseljem poslušam življenjske zgodbe in modrosti ljudi. Kolikor nas je, toliko zgodb obstaja. Zato novinarski poklic nikoli, ampak res nikoli ni in ne more biti dolgočasen. Vedno imaš priložnost spoznati človeka, ki si ga želiš, ga spoštuješ, je zanimiv zaradi tega ali onega razloga, velik strokovnjak, uspešen športnik, imeniten igralec, priljubljen glasbenik ... Z leti pa tudi dobiš še drugo dimenzijo, kako se vsi spreminjamo, kako nas življenje brusi, preoblikuje, postavlja v nove okvire. Zato sem si želela ustvarjati zgodbe, saj verjamem, da so pravo bogastvo. Ljudem lahko predstaviš druge ljudi, da najdejo nekaj zase, se potolažijo in si razširijo obzorja. Predvsem pa me je navdušilo to, kar ti novinarstvo da – kogarkoli lahko vprašaš prav vse. In od nekdaj sem bila zelo radovedna.«
Novinarstvo se je spremenilo. Ob vsem tem ji je žal, ker se je od njenih začetkov do danes novinarski poklic zelo spremenil. Dela je bilo veliko in bilo je dobro plačano. »Pred petnajstimi leti so bili zaslužki novinarjev mnogo boljši kot danes. Kot svobodnjakinja sem veliko delala in potrebe po zaposlitvi nisem imela, saj sem z lahkoto zaslužila plačo. To je bil čas, ko smo bili svobodnjaki izenačeni z redno zaposlenimi, danes pa so se stvari precej spremenile. Med drugim opažam, da delo ni dovolj cenjeno in spoštovano. Vendar tako ni le v novinarstvu. Kapital je postal sveta vladar in zaslužek/dobiček merilo vsega. Znanje, izobraževanje in znanost niso cenjeni ter ovrednoteni. Novinarstvo se je s pojavom spleta precej spremenilo. Znižala se je vrednost poklica. Čedalje več je tudi prekarnih zaposlitev – po podatkih več kot 300.000. To pomeni, da tretjino vseh stvari v Sloveniji izdelajo in izvršijo ljudje, ki niso redno zaposleni.«
Knjiga. Ker je že dobrih dvajset let tudi sama svobodnjakinja in se je v tem času srečala z najrazličnejšimi težavami, ki jih tak status prinaša, je o tem pred dvema letoma napisala svojo prvo knjigo. V njej so ji znani prekarci povsem odkrito in srčno zaupali stvari, ki jih vse prepogosto pometamo pod preprogo. »Odvrgli so svoje maske in brez dlake na jeziku povedali, kako je, ko si na vrhuncu in se ti vsi klanjajo, in kako je lahko boleče, ko se znajdeš v temnih breznih, ki jih prinaša življenje. Z zgodbami sem želela pomagati ljudem v trenutkih, ko se jim zdi, da jim ne gre najbolje v življenju, jih navdihniti in potolažiti.«
Knjižni molj. Da je napisala knjigo, pravzaprav ni naključje, saj so že od nekdaj njena velika strast. »Od malega sem prebrala vse, kar mi je prišlo pod roke,« se smeji. Knjiga je vedno njena sopotnica. »Spomnim se, da sem na začetku najstniških let uživala v prebiranju dr. romanov, ki sem si jih sposojala od stare mame, pa prebrala vse iz šolske in javne knjižnice in si ob bateriji v postelji, da me starši niso zalotili, pokvarila oči. Veliko knjig sem si nakupila in še danes zlahka pustim vse gospodinjske opravke ter uživam v branju. Dan brez knjige je zame zamujen.« Poleg knjig ji pošteno zbistri misli tudi gibanje. »Ob gibanju te preplavi občutek veselja in zadovoljstva. Pa tudi potruditi se je treba. In pri vsem tem ni prostora za težave in negativne misli. Seveda imam trenutke, ko se mi ne da. Ampak za takrat imam varovalko – dogovorim se s prijateljicami. Če si dogovorjen, ne moreš zafrkniti ... Ko odtečeš, se povzpneš na kakšen hrib ali greš na kolo, si ves vesel in potem boljši tudi do svojih najbližjih.«
Več v reviji Zarja Jana, 22.6.2021
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
