40-letna Nina Šiler pove, da je bilo tisto obdobje zanjo precej naporno. »Ko je bila hči stara devet mesecev, sem dobila zaposlitev v CUDV (Center za usposabljanje, delo in varstvo oseb z motnjami v duševnem razvoju), veliko sem delala ponoči, mož je delal v tujini. Za vse sem bila sama. Ko sedaj gledam nazaj, je bilo moje telo ves čas pod adrenalinom. Imela sem neznansko moč in voljo. Bila sem kot tank. Pri meni ni bilo polovičarstva, vse je moralo biti stoodstotno, odvisna sem bila od aktivnosti, ves čas v akciji. Ker nisem zaznavala svojega telesa, nisem čutila, da bi bila utrujena. Pa tudi dovolila si nisem ne utrujenosti ne počitka.«
Kako je bilo videti vaše življenje, preden ste se zlomili?
Že kot otrok sem bila ves čas v pogonu. Ko sem končala srednjo šolo - mama se je odločila, da se preseli k očetu v tujino - sem se z Jesenic preselila v Ljubljano. Poiskala sem si službo v logistiki in se vrgla v delo. Sedem let sem delala v službah, ki me niso preveč veselile. Potem me je nekega dne prešinilo, da bi šla študirat. Pustila sem službo in se vpisala na teološko fakulteto. Od nekdaj sem si namreč želela pomagati drugim. Ko smo šli v osmem razredu na obisk v zavod, v katerem so bivale osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju, sem si rekla, da bom tudi sama nekoč delala z ranljivimi. S to željo sem šla na fakulteto ter izbrala smer zakonska in družinska terapija pri profesorju dr. Christianu Gostečniku. Med študijem sem začela delati tudi kot prostovoljka na psihiatrični kliniki v Ljubljani, sodelovala sem s centrom za socialno delo v Radovljici in opravljala prakso pri duhovni oskrbi na vojaškem vikariatu. Tik pred diplomo sem rodila hčerko Pino. Čeprav mi je profesor Gostečnik, predlagal, naj nadaljujem s študijem – bila sem perspektivna študentka –sem se odločila, da se popolnoma posvetim hčerki.
V zakonu nisem bila srečna, želela sem si biti neodvisna, zato sem, ko je bila Pina stara osem mesecev, napisala prošnjo na CUDV Radovljica. Sprejeli so me za vodjo bivalne enote, delala sem popoldne in ponoči.
V službo ste se nekaj časa vozili z Jesenic, potem iz Zbilj. Najbrž je bilo naporno.
Meni se ni zdelo naporno. Telo pa me je začelo opozarjati, da pretiravam. Prvič se je zgodilo januarja 2011, po pol leta službe. Neko noč sem se zbudila v lastnem blatu in urinu. Zdravnica je domnevala, da sem doživela epileptični napad, in me napotila na preiskave. Nič posebnega niso pokazale, nazadnje sem dobila le nasvet, naj več počivam. Sprva sem res malce upočasnila, ko pa sem začutila, da so se mi vrnile moči, sem hitro padla v običajen ritem.
Po ločitvi ste se z dveinpolletno hčerko preselili v Lesce.
Tako sem bila bliže službi, pa še moja nona je živela tam. Sprva je bilo vse v redu. Imela sem sanjsko službo in otroka, ki sem si ga tako želela. Po nočni izmeni sem največkrat odspala le nekaj ur in hitela po Pino, da sva bili lahko čim več skupaj. Počasi sta nočno delo in premalo spanja začela terjati svoj davek. Nisem in nisem se mogla več spočiti. Ko je ena od kolegic opazila, kako utrujena sem videti, mi je predlagala, naj neham delati ponoči. Razložila mi je, da so mame samohranilke do otrokovega sedmega leta oproščene nočnega dela. Ko sem se obrnila na kadrovsko službo, o tem niso vedeli nič. Ker sem vztrajala, so mi nazadnje odobrili premestitev iz bivalne enote v glavno stavbo CUDV, z dovoljenjem, da lahko delam dopoldne in popoldne. Tedaj sem bila že precej utrujena. Potem se je v službi zamenjalo vodstvo in odnosi med zaposlenimi so se začeli krhati.
Kakšno je bilo vaše delo?
Delala sem z avtisti, uporabniki z vedenjskimi in čustvenimi motnjami, pa tudi z uporabniki s težjo motnjo v gibalnem razvoju. Najbolj sem bila vesela, kadar so mi dodelili delo na negovalnem oddelku, tam sem skrbela za nepokretne. Ni mi bilo težko menjavati plenice, jih hraniti. Pravi balzam zame je bil, da na tem oddelku nihče ni vpil, imel agresivnih izpadov. Tam sem si lahko spočila glavo. Delala sem tudi na šolskem oddelku, tam je bilo zaradi pomanjkanja prostora ogromno uporabnikov. Delo me ni toliko izčrpavalo, kot so me odnosi. Ko sem začela opozarjati na nepravilnosti, sem bila deležna mobinga v zelo prefinjeni obliki.
Več v reviji Zarja Jana, št. 16, 20.4. 2021
