Trenutno je v službi pri Jocu Pečečniku in preživlja zelo dinamično obdobje. Zelo veliko razmišlja in ugotavlja, da je treba poleg analitičnega pristopa imeti tudi zelo jasna stališča. »Zavedam se, da jih je treba imeti vedno, predvsem pa naj bodo ta v času krize ter pandemske izčrpanosti še bolj jasna.«
Vas v tem obdobju kaj posebej vznemirja?
Poskušam razumeti celostno, kaj se v družbi dogaja. Politik mora družbo razumeti, zato da se lahko nato pripravijo pravi politični ukrepi – taki, ki bodo delovali in jih bodo ljudje tukaj razumeli. Že v grškem korenu besede kriza sta ločevanje in razkritje. V času te krize me v Sloveniji zanima, kaj bo ta razkrila in ločila. In ali bo zaradi tega v naši družbi bolje ali slabše.
Malo pred pogovorom ste dejali, da sebe sicer ne dojemate kot politika, vendar ustanavljate svojo stranko ter s tem vstopate oziroma se vračate na pot politika.
Da, stranka je v sklepnem procesu ustanavljanja. Lahko pa priznam, da mi trenutno ni lahko. Prejemam veliko vprašanj, kaj mi je tega treba, zakaj se izpostavljam novim umetno ustvarjenim aferam, napadom. Takšna vprašanja so zame velik znak, da smo Slovenci vajeni sedeti na klopi za rezervne igralce in da še vedno premalo razumemo, kako je politika vpeta v naše vsakdanje življenje. Od prav te politike je namreč odvisno, kdaj bomo lahko sprehajali psa, ali bomo lahko šli v sosednjo regijo na obisk k staršem, ali bomo lahko za prvi maj šli na vikend … Mislil sem, da bo covidna kriza neka budnica za tiste, ki bi lahko v politiki ponudili nekaj novega. A žal ni tako. Kar pa je najpomembneje: meni ni vseeno, kdo je na oblasti in kakšen odnos ima ta vodja do rasizma, okolja, do policijske ure. Zato upam, da tudi drugim ni vseeno in da bomo kmalu to lahko pokazali na volitvah.
Na volitvah vas torej lahko pričakujemo, ne moremo pa reči, da ste ravno nov obraz.
Seveda ne in iz tega ne izhajam.
Kako torej vidite svojo vlogo pri spreminjanju Slovenije?
Najprej moram izhajati iz sebe – moje poslanstvo je moj poklic in se povezuje z mojim življenjskim slogom. Vse pa ima skupni imenovalec: varovanje okolja. Svojo vlogo vidim aktivno, v prvih vrstah – tam, kjer se prejema udarce. Pripravljen sem prejemati udarce za zeleno politiko, še stokrat pojasniti maketo (drugega tira, op. a.), zaradi katere še do danes niti KPK niti policija nista govorili z mano. Pripravljen sem tudi na obtožbe o tem, da nisem dovolj dober strokovnjak za okoljsko politiko te moje Slovenije, čeprav imam opravljena dva magisterija na dobrih britanskih univerzah. Kljub napadom se grem politiko, saj ne bom dovolil frackinga v Sloveniji, verjamem, da moramo zaščititi vodo, tla in zdravje ljudi. Ne morem biti miren in samo gledati, biti pasiven – ker tak pač nisem. Sem človek akcije, zato bom poskušal priti nazaj, dokler nam ne uspe obvarovati okolja v Sloveniji.
Si lahko končno obetamo pravo zeleno stranko, ki je nismo imeli vse od nastanka države? Doslej je bilo zeleno samo na papirju in v besedah …
Zelene stranke nimamo niti v parlamentu niti v vladi. Ravno zaradi te izjave so me že zelo napadali, ker da nočem povezovati zelenih strank v Sloveniji. S kom pa naj jo povezujem? Z državnim sekretarjem Čušem iz stranke Zeleni Slovenije, ki sedi na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo? Ponudil bom novo zeleno stranko, ki pa bo na presenečenje mnogih imela drugačen program kot evropski zeleni. Verjamem, da lahko obstanemo le, če zagotavljamo ravnovesje med okoljem, človekom in razvojem. Če kateremukoli od teh treh stebrov damo prednost, bo naše sobivanje padlo. Politika bo sožitje, sobivanje, predvsem pa zelo praktična – poskušam biti čim dejavnejši v lokalnem okolju, predvsem na tistih področjih, kjer nevladne organizacije same ne bodo mogle izpeljati boja do konca.
Za okoljevarstvenike, ki se borijo za obstoj preostalih ribjih vrst in nezabetonirano Savo, najbrž ne bo sprejemljiv kompromis recimo treh hidroelektrarn na reki Savi namesto načrtovanih desetih.
Ljudje morajo sami oceniti, ali mislim zeleno. Menim, da tega ni dobro soditi po tem, kakšen avto vozim, saj iz vasi, kjer živim, v zimskih razmerah hčerke ne morem v šolo pripeljati z električnim kavalirjem. Naj me sodijo po projektih, v katerih sem sodeloval, med njimi tudi za zaščito Mure. Danes politiki vozijo električne avtomobile na eni strani, po drugi zagovarjajo nakup oklepnikov. Ne smemo se ujeti na populizem, češ, saj Leben ne misli zeleno, ko pa nosi superge Nike. Pri številki 50 pač na noge ne morem obuti superg iz vej, kot bi morda kdo od mene pričakoval.
Več v Zarji Jani, št. 17, 26. 4. 2012
