Prva operacija endometrioze ni zaustavila. Ko so ji deset let pozneje odrezali še deset centimetrov debelega črevesa in ji povedali, da jo čez pol leta najverjetneje čaka stoma (kirurško izoblikovana odprtina na trebušni steni, skozi katero črevo izloča, op. a.) in da zaradi škode, ki jo je endometrioza povzročila njenim rodilom, nikoli ne bo mogla zanositi po naravni poti, se je odločila, da se poda na dolgo pot spreminjanja sebe. Ginekološke težave so namreč pogosto povezane z nerazčiščenimi odnosi z moškimi. »Na zunaj sem bila pogumna, odločna, neranljiva, v sebi pa polna jeze in strahov. Zanikala sem svojo ženskost, jo potlačila in postala borka. Veliko ljudi sem prizadela, užalila, bila pregroba z besedami in dejanji. Le tako sem lahko preživela v družini, v kateri sta bila alkohol in hudo psihično nasilje.«
Po več letih intenzivnega dela s sabo, ko je našla nežno, toplo in ljubečo Bojano, ki si je želela družine, se še vedno ni zgodilo, da bi postala mama. Ko se je že skoraj vdala v usodo, se je zgodilo. Zanosila je po naravni poti. Pet let pozneje, prepričana, da več kot enega otroka ne bo imela, je zanosila še drugič. »Zdaj, ko se je zgodilo drugič, sem začutila, da moram spregovoriti o tem, kako si pridelamo bolezen, kaj počnemo napak, o tem, kako smo ljudje prevečkrat samodestruktivni, kako izsiljujemo naravo ter podcenjujemo in ne verjamemo v sposobnost svojega fizičnega telesa za samoozdravitev.«
Ste mama petletnega sina Dana, na začetku junija, pri skoraj štiridesetih letih, pričakujete drugega otroka. Za vami je šest let dela na sebi. Zakaj ste se začeli ukvarjati s tem?
Odločilno je bilo, da se moje zdravstvene težave kljub zdravljenju in operacijah niso končale, hkrati pa se je v meni začela prebujati želja po otroku, in to kljub moji mladostni odločitvi, da ne bom imela družine. Čeprav sem si ves čas ponavljala, da si ne želim zakona, družine in otrok – odločena sem bila namreč, da moji otroci ne bodo nikoli trpeli tako, kot sem jaz trpela kot otrok – sem globoko v sebi močno hrepenela po pravi ljubezni. Po nekom, ki mi bo dal toplino, varnost in zaščito, ki mi je tako manjkala. Ki bo svet videl in razumel tako kot jaz, ki bo imel več, kot imajo drugi, ki ne bo samo povprečen moški.
Kaj vas je tako zaznamovalo v otroštvu?
Živela sem z očetom alkoholikom, ki je varal mamo. Imela sta zelo neurejen odnos. Vsak je prispeval svoje. V naši hiši sta živela še dedek in babica. Tudi ona je bila alkoholik in imela je tako hude izpade besa, da smo bežali od hiše. Oče in mama sta se ločila, ko sem bila stara 12 let, izpadi babice pa so se še vedno nadaljevali. Predvsem do moških sem razvila občutek nezaupanja in jeze. V odnosu z moškim sem se težko predala in zaupala. Verjela sem, da te vsi ljudje na neki točki pustijo na cedilu in prizadenejo.
Menda so ginekološke težave pogosto povezane z nerazčiščenimi odnosi z moškimi.
Res je. Gre za nerazčiščene odnose, zamere in bolečine v odnosu z očetom ali kakšno drugo moško figuro, ki je imela vpliv na nas v obdobju našega odraščanja. Jaz sem imela dve taki figuri. Očeta in dedka, ki sem ga imela srčno rada, a se ni bil sposoben postaviti babici po robu in me zaščititi pred njenimi izpadi. Tako poškodovana nisem bila sposobna zaupati in se predati močnejšemu spolu. V zgodnjem otroštvu sem dobila informacijo, da predaja pomeni bolečino, zraven pa še prepričanje, da nas bo ljubljena oseba nekega dne zapustila in razočarala. Tako sem bila vedno na preži, kdaj se bodo začele nove težave, kdaj bo partner naredil napako, ki mu jo bom lahko očitala. Težave sem iskala podzavestno. Obdobja miru so bila nevarna, saj sem bila navajena, da miru vedno sledi eksplozija.
In potem se vam pred 18 leti zgodi usodna ljubezen.
Res je (smeh). Prvi dan, ko sem prestopila vrata POP TV, sem spoznala svojega bodočega moža. Predstavili so mi ga kot mojega nadrejenega. Rokovala sva se in takrat se je v meni nekaj zgodilo. Šlo je za tako močno obojestransko naklonjenost, da sva čez tri mesece že živela skupaj. Našla sem točno takega moškega, kot sem ga po tihem klicala k sebi. Donald je oseba z vsebino, toplino, močnim karakterjem. Ob njem sem se prvič v življenju počutila varno in ljubljeno. Do trenutka, ko sem spoznala njegovo hčer iz prejšnje zveze in me je zagrabil strah, da bom spet postavljena na drugo mesto. V naslednjih sedmih letih čustveno sicer zelo izrazite ljubezni sva ves čas bila bitko in se na koncu zelo prizadela. Končalo se je tako, da sva začela iskati potrditve pri drugih osebah, se vdala nezdravemu življenju, zatekanju v delo, nesposobna ostati in hkrati nesposobna razmerje zaključiti. Moje bolezensko stanje se je zaradi najinega burnega življenja še poslabšalo. Ko sva se že skoraj popolnoma razšla, sva se odločila, da vseeno poskusiva rešiti najin odnos. Mene je v spremembo potegnil strah, da ga za vedno izgubim, poleg vedno močnejše želje po materinstvu.
Več v reviji Zarja Jana, št. 12, 22.3. 2021
