Odkar ga je pri dveh letih in pol oče prvič postavil na motor, so jekleni konjički Timova velika strast in ljubezen. Sprva je treniral za veselje, kmalu pa se je začelo bolj zares. Podil se je po progi, ki jo je zgradil oče, in bil čedalje boljši. »Od malega sem sanjal, da bom svetovni prvak. Spominjam se prvega intervjuja za šolski časopis, ko sem nizal rezultate v nižjih kategorijah. Dejal sem, da so moje sanje postati najboljši motokrosist na svetu. Vedno sem bil vsak dan pripravljen dati vse od sebe, da to uresničim. Nič mi ni bilo težko, še danes uživam v tem športu. Ko pa uresničiš svoje sanje in cilje, so občutki nepopisni. Vendar pa talent še zdaleč ni dovolj. Da prideš na ta nivo, je treba trdo delati. S trdim delom uresničiš 95 odstotkov, preostalo pa je talent. Veliko je garanja, preizkušenj živcev, časa, ko ni vse rožnato, vzponov, padcev ... Treba je ostati motiviran, ko ti ne gre najboljše, pa tudi zdržati, ko si na vrhuncu. Vztrajati, nikoli obupati, verjeti vase. Imeti cilj, mu slediti 110-odstotno in verjeti, da ti bo uspelo. Prepričan sem, da mi je ta pogled zelo pomagal pri uspehu na poti, kjer sem zdaj,« trezno razmišlja mladenič in dodaja, da so tudi nazivi svetovnih prvakov veliko breme.

Vrhovi te zasvojijo. »Ko pokažeš, da si lahko na svetovnem vrhu, in osvojiš prvi naslov, se od tebe pričakuje, da boš to počel vsako leto. Naenkrat niti sam niti ljudje okoli tebe niso več zadovoljni z drugim, tretjim, četrtim ali petim mestom, četudi so to v svetovnem merilu krasni rezultati. Želiš si zmagati vsako leto. Treba je zdržati pritisk. Veliko je pričakovanj, ki jih je treba pozabiti, in odmisliti druge stvari, se osredotočiti samo nase, na tekmo, da daš na njej vse od sebe. Obenem pa je to treba početi tudi vsak dan med tednom. Dnevi med tednom so veliko pomembnejši kot tekma, ki je uživanje na koncu. Tekme in prvenstva se dobivajo čez teden, ko treniraš. Na tekmi samo pokažeš, kaj si naredil čez teden,« razlaga Tim, ki je vesel vsake tekme in zmage. Vajen je obredov: stopničk, novinarskih konferenc, spominskega fotografiranja z ekipo, včasih tudi kaj zapojejo, nato pa se posvetijo pripravam na naslednjo tekmo čez teden dni. Časa za proslavljanje ni veliko. Razen ob naslovu svetovnega prvaka. To je rezultat, za katerega gara celo sezono, kariero. Vanj je vpletenih veliko ljudi. Njegova ekipa jih šteje petindvajset, vsak ima natančno določeno nalogo.

Rekordno dolgo doma. Leto 2020 mu bo ostalo v dobrem spominu. »Osvojil sem svoj četrti naslov svetovnega prvaka, obenem pa je bilo precej nenavadno glede treningov, tekem, neznank in prilagajanja. Bilo je veliko pozitivnih stvari, pa tudi negativnih. Vendar sem človek, ki na negativne stvari gleda pozitivno. Res pa je bilo leto 2020 prvo po več kot desetih letih, ko sem bil zaradi karantene poleti več doma. Kar štiri mesece. Po eni strani sem se dodobra spočil, po drugi pa komaj čakal na začetke tekem,« iskreno pove mladenič in doda, da zagotovo ne bi bil tako uspešen, če ga ne bi podpirala njegova Špela.

Postavni neznanec. Spoznala sta se pred petimi leti, ko je imel po končani sezoni nekaj več časa, ki ga je preživel doma, in je nekoliko tudi nadoknadil druženje s prijatelji. »Ko sem jo spoznal, mi je bilo najbolj všeč, da je preprosta. Ni vedela, kdo sem, saj nikoli ni spremljala motokrosa. Že od začetka sva se super ujela. Res je oseba, ki jo lahko samo iščeš. Morala se je prilagoditi na moj življenjski slog. Življenje profesionalnega športnika ni enostavno, veliko sem zdoma, potujem, ne hodim na zabave, zato tudi ona ne, razen s prijateljicami. Zelo sem hvaležen, da je sprejela mene in moj način življenja. Je prva, ki me potolaži, če se na tekmi kaj zalomi; če sem na dnu, je vedno ob meni, najde prave besede, me motivira, da se postavim na noge in grem naprej. Zadnje leto je edina, ki je z mano na vseh tekmah. Na nekaterih me spremlja še brat. Neskončno lepo je imeti dekle, ki razume, kaj vse je treba, da si lahko na ravni vrhunskega športnika,« ne skopari s pohvalami Tim, ki je Špeli zaupal še pripravo svoje športne prehrane. Ko je spremenil prehranjevanje po nasvetih strokovnjaka, je postal še močnejši in hitrejši. Špela pa se je naučila pripravljati vse obroke. Do potankosti pozna Timov urnik (njegov dan je določen do minute natančno, kdaj ima obroke, trening, počitek, naslednji trening ...). Prevzela pa je tudi urejanje vse dokumentacije in še precej drugih stvari v njunem življenju. Z lahkoto opravi tudi vse, kar zadeva njuno trgovino z njegovimi izdelki, ki sta jo zagnala letos in je tudi zelo uspešna. »Ona poskrbi za vse, da se jaz lahko posvečam treningom, da sem lahko z glavo pri stvareh. Skupaj sva dober tim, kar je v profesionalnem športu zaradi nenehnih potovanj po svetu še toliko pomembnejše, obenem pa si je tudi težko ustvariti razumevajočo in harmonično zvezo,« pove Tim, zadovoljen, ker je njegova Špela skromna ženska, ki ne potrebuje veliko za svojo srečo. Čeprav je on že zdavnaj kljub mladosti zaslužil toliko, da je dovolj za vse življenje, nobenemu od njiju denar ni na prvem mestu.

Več v reviji Zarja Jana, št. 2, 12. 1. 2021