Konja še vedno čakata na prevzem v njegovi posebni sobi Galerije Oskar Kogoj, kjer smo se srečali z umetnikom, ki je znan tudi kot velik častilec narave, v kateri se najraje napaja in ki mu daje moč za ustvarjanje. V teh časih toliko bolj, saj narava zdravi, uči in daje nove ideje. Kadar iščem, ustvarjam; ustvarjam, ker iščem, pravi, in to zavezništvo se nikoli ne neha.
Kako z vsem (duhovnim) znanjem, ki ste si ga v letih raziskovanja pridobili, gledate na dogajanje v svetu in Sloveniji v tem trenutku?
Ko sem se rodil, so bili moji starši v strahu, bila je vojna. Kot otrok začutiš te stvari in nekako živiš z njimi. Spominjam se, da sem na našem dvorišču videl mrtve partizane. Ta strah ti ostane v srcu. Potem smo bili v begunstvu, tudi tu nas je spremljal strah, predvsem strah staršev, ker so se bali za nas otroke. Povojno obdobje je bilo posebno, družba je bila spremenjena, vse je bilo nacionalizirano, tudi hiša, v kateri smo zdaj in kjer je živela mama. Ta dejanja so bila po vojni sicer potrebna, da bi ljudstvo bolje živelo, in to spoštujem. Danes pa nas spet obkroža strah. Ko greš iz vasi v mesta, recimo v staro Gorico, so tam ljudje še bolj prestrašeni kot pri nas. Stara Gorica je mesto starčkov, več kot tisoč jih je in vsak ima veliko denarja. Strah jih je, da bodo izgubili denar, pa zdravje seveda tudi. Vsak dan gledajo televizijo, v Italiji ni nič bolje kot pri nas. Dogaja se globalno zastraševanje. Mnoge bolezni so bile hujše, ampak ali vidite, kako, recimo, televizije po svetu, pa tudi v Sloveniji, kar naprej trobijo o stvareh, ki so nepomembne, in plašijo ubogo ljudstvo? Že pred 3000 leti je Aleksander Makedonski s 100.000 vojaki s strahom premagal milijonsko vojsko perzijskega kralja Dareja. Danes vlada strah, ki je škodljiv za slovenski narod. Nič se ne dela, brez dela ne moreš živeti. Bolezni so bile že prej, gripa in druge, ne bom jih našteval, pa ni bilo nikoli nobenega preplaha. Kot otrok sem že doživel policijsko uro, ampak poslušajte, tako ni mogoče več živeti! Tukaj bo tudi slovenski narod plačal. To je res Sodoma in Gomora. Moja mama je že po vojni rekla, da je Sodoma in Gomora, pa tega takrat nisem mogel razumeti. Kot občutljiva duša je razumela, da se nekaj premika. Današnje stanje je tudi odraz naše civilizacije – ogromno je pohlepa in laži. Kje so ljubezen, resnica, pravilno delovanje, mir in nenasilje? Tega manjka. In šole! Ne moremo vendar zapirati šol, kakšna šola na daljavo! Brez stika profesor-učenec je tako, kot bi bil otrok brez matere in očeta. Ta strah je videti tudi v otrocih. Moja vnukinja, ki se je rodila na isti dan kot jaz, je rekla, da bi najraje umrla, tako jo je strah. To pa niso več heci!
Kaj ste rekli vnukinji, kako ste jo pomirili?
Prijel sem jo za roko, jo pobožal in ji povedal nekaj lepih stvari. Rekel sem ji, naj si stolče en lešnik ali oreh. Potem je zunaj zakurila ogenj in sem ji rekel: 'Poglej v žerjavico, v ogenj, to te bo osvobodilo in ti dalo moč!' Potem gre tako počasi naprej.
V svojem življenju ste veliko doživeli, kdaj vam je bilo najtežje?
Veste, ko človek raste in pride do izkušenj, se naučiš, in tako so nas učili tudi starši, da moramo vsako stvar delati z ljubeznijo. Spomnim se trenutka, ko sem bil še mulček in so ljudje v velikih bučah v tem času vozili na polje lužo – gnojnico. Moral sem pomagati očetu. »Vse je treba delati z ljubeznijo,« mi je dejal. Jaz pa sem mu rekel: »Kako, tata, če pa to tako smrdi.« Nekoč je očetov prijatelj, ki je tudi vozil, poklical očeta na sestanek. Ko so se dobili, je rekel, da ne bo več vozil luže, ampak nekaj drugega. Pa je prevažal ljudi čez mejo, so ga dobili in zaprli za 30 let. Vedno moramo po boljši poti, pustiti slabo za sabo. Slabo se ne sme misliti, niti govoriti, niti delati. Delati moramo dobro, razvijati ljubezen in si med sabo pomagati. Zgodovino gledamo, da bi se kaj naučili. Moramo pa vedno iskati resnico, vsepovsod, v obliki, umetnosti in v kateremkoli dejanju. Danes je v kruhu malo moke, veliko je neumnosti, kje je človeštvo!
Kje?
Smo na pragu velike transformacije. Ne pustijo nam delati, ni vojne, ampak se umira na drug način. Imamo policijsko uro, hujšega ne more biti!
Več v reviji Zarja Jana, 1.12.2020
