Kakšen je bil prehod iz dinamike dnevnoinformativnih oddaj v tedensko oddajo?
Začetek je bil kar težak, ker sem prišla iz bolj dinamičnega okolja, kjer je časovni tempo zelo hud. Poročila, Dnevnik, Odmevi, to so dnevne oddaje, pri Tedniku je ritem počasnejši, prispevki daljši. Delamo bolj poglobljene zgodbe, ki jih drugje ni. Te zgodbe nosiš s sabo, ne moreš jih odložiti. Ker se nam poslabšujejo produkcijske možnosti, manj je snemanja, manj montažnih ur, je zelo težko. Prispevek pa potrebuje čas, da bi bil videti sodoben.
Zakaj se vam poslabšujejo produkcijske možnosti?
Menda zaradi varčevanja. Televizijske vsebine morajo biti narejene vizualno dobro, privlačno, sicer gledalci preklopijo na drug program. A to je širši problem. Ves čas se moramo ukvarjati še z drugimi stvarmi, političnimi pritiski, grožnjami, žaljivkami ..., namesto da bi se posvečali samo programu.
Katere grožnje in žalitve mislite?
Novinarji RTV Slovenija smo stalno »krivi« za vse, žalitve, ki so se v zadnjem času samo še okrepile, prihajajo z najvišjih političnih vrhov. Zaposleni na RTV smo »krivi« še za epidemijo. To se mi zdi krivično. Sem zelo kritična, samokritična, vem, da bi lahko delali bolje, vsa TV Slovenija in tudi »mojo« oddajo, a vemo, da imajo te kritike samo en namen. Niso konstruktivne.
Leto in pol ste urednica. Doživljate tudi kot urednica pritiske?
Kar zahtevna naloga je biti urednik, predvsem zaradi dela z ljudmi. Smo manjši ženski kolektiv, imamo samo enega moškega. Pogoji za delo se nam slabšajo, kadrovsko smo podhranjeni. Biti urednik Tednika je izpostavljena funkcija. Kadar se lotevamo tem, ki so sporne za določen del politične opcije – prispevek dela novinarka ali novinar naše ekipe –, žalijo mene osebno ali me napadejo v člankih, kot da sem avtorica jaz. A pri nas so novinarji avtonomni in mogoče tega nekateri ne razumejo. Nobenemu novinarju ne pišem ali cenzuriram prispevkov.
Kdo vas napada?
Mediji v službi laži. Družbena omrežja, predvsem Twitter – imela sem odprt profil, a sem ga zbrisala. Nisem prenesla tolikšne količine laži in groženj. In je bila dobra odločitev. Ljudje se obkladajo na tako primitiven, žaljiv način, da te postane strah, kaj vse se skriva v njih. In to z obeh strani političnih opcij. Čudim se nekaterim politikom, na kako nizko raven se spustijo. Brez vsakega dostojanstva. Kako jih ni sram tako komunicirati? Pred svojo družino, kolegi, ljudmi.
Kako te grožnje vplivajo na vas?
Začneš se samocenzurirati. Pomisliš, da bi obdelali neko temo, nato pomisliš, kaj vse bo sledilo, in včasih kar odstopiš od teme. To je najslabše, kar se lahko zgodi. In to ni prav. V Sloveniji je že tako preveč samocenzure. Pa ta stalna negotovost, nenehni politični prevrati, vsi se zamenjujejo, lahko rečem, da politika izvaja mobing nad novinarstvom. Znanka iz nevladne organizacije, v kateri se ukvarjajo z nasiljem nad ženskami, mi pravi, da smo novinarji v položaju zlorabljenih žensk, ki vsak dan dobivajo udarce, a se še kar uklanjajo.
Več v reviji Zarja Jana št. 45, 10.11.2020