Ravno sta se dobro namestila, ko se je na televiziji pojavilo streljanje, zunaj so začele tuliti sirene, v lokalu pa so ugasnili glasbo in v sekundi je nastala smrtna tišina. »Ampak res smrtna tišina, tega vam sploh ne znam opisati. Vsi so gledali v televizijo, v šoku. Izvlekli so telefone, preverjali informacije, se začeli javljati domačim. Ampak brez histerije, izjemno umirjeno, a smrtno resno. To tišino bi lahko rezal! Kaj takega še nisem doživela – take smrtne tišine v lokalu. Kaj takega še ne! V spomin se mi je zarezal posnetek napadalca, ki gre proti drugemu moškemu, ga ustreli, ta pade, napadalec odide, se obrne nazaj in ustreli še enkrat. To smo nenehno gledali na treh velikih televizijah v lokalu – v živo. Vrt lokala se je spraznil v manj kot petih minutah, vrata so zaprli, veliko gostov se je prestavilo v zgornje nadstropje, kjer je pred stekli zaščita, kakšnih 40 nas je ostalo spodaj. Ob tuljenju siren nas je policija po televiziji pa tudi preko osebja v lokalu takoj obvestila, da ne sme nihče zapuščati lokala, če se karkoli zgodi, se moramo vsi takoj uleči na tla, vsi naj bomo stran od oken. Tisti, ki so bili v lokalih v okolišu sinagoge, so morali biti v kleteh, varovale so jih specialne enote.«
V lokalu so bili tako rekoč ujeti od osmih zvečer do pol dveh, ko so nekateri tvegali pot domov, mnogi so ostali vse do štirih zjutraj. »Zunaj so krožili helikopterji, ogromno policije, sirene. Mi pa nismo smeli domov. Na podzemno nismo smeli, prav tako ne peš mimo hotela Hilton – to so vse najine povezave do doma. Nihče si ni upal ven, prvi kadilci so šli iz lokala šele ob pol dveh zjutraj, ko sva tudi midva na lastno tveganje odšla proti domu. Doma imava pet psov in nisem več želela ostajati v lokalu. Preprosto morala sem domov. Ko sva prišla varno čez Ringstrasse in Schwarzenberg plaz, sva drugim v lokalu sporočila, da sva varno prispela.«
Pot domov. Do doma imata peš dvajset minut, a se Blanka niti ne spomni, koliko časa sta porabila tokrat. »Nisem gledala ne levo ne desno. Nad glavo so nenehno letali helikopterji in na vsakem vogalu so bili specialci. Polno policije, a sicer nikjer žive duše. Policisti so nama rekli, da bo vse v redu. Za nama je šel iz lokala še en par, in ker nista smela na podzemno, sta iskala taksi. Ampak nikjer nobenega, nista ga mogla niti priklicati. Ne vem, kako sta prišla domov.«
So njuni psi čutili, da je nekaj narobe? »Absolutno! Nobeden od njih ni lajal, čeprav vsaj Pauli to od veselja vedno stori. Točno so vedeli, da je nekaj narobe, saj je tudi nad našo četrtjo krožil helikopter, tudi dan po napadu smo nenehno slišali helikopter. Šele danes, dva dni po napadu, jih ne slišim več nad nami.«
Več v Zarji Jani, št. 45, 10. 11. 2020
