Srečava sva se ob preddvorskem jezeru Črnava ob 10. obletnici projekta Free Forms, kamor je bil povabljen prvič kot slikar. Pove mi, da bo, ko se stemni, slikal po navdihu na eksperimentalno glasbo »profijev« in da se vedno veseli, ko ga čaka kaj novega, še nedoživetega. Ob sebi je imel kakih 30 žigosanih praznih platen, na katera naj bi ljubitelji slikanja v naslednjih treh dneh slikarske delavnice ex tempora prenesli življenje.
Napiši še enkrat, kaj je pomagalo, da sem ozdravel. Ne more škoditi. Devet let je, odkar sem v Jani pisala o njegovi ozdravitvi levkemije. Pravi, da so mu najbolj pomagali orehovo olje in borovnice. Nekje je slišal, da če jih dovolj poješ, se ti kri zamenja. Možno, pravi, da prav v naši reviji, ki jo redno kupuje. Ko je izvedel za diagnozo, je na pomoč poklical tudi božje sile. »Tehnika oum – tisti, ki poznajo, bodo vedeli, o čem govorim. Našel sem knjigo o tem in poskusil. In bil uslišan. Vsak dan sem meditiral v kurilnici, mrmral oum, vibracijo. K meni je priklicala božje ali pa višje sile, kakor kdo hoče to poimenovati, in te so me uslišale. Prosil sem, naj mi izginejo bule v trebuhu, številni tumorji, in bil uslišan. Če mi kdo verjame ali pa ne. Dejstvo je, da sem še tu, da imam uradno še vedno diagnozo, vendar nobenih njenih znakov ni več v mojem telesu že skoraj deset let. »Guči, kot ga kličejo, se postavi na zidano ograjo ob jezero, dvigne roke k oblakom in ponavlja oum. Pove, da bi rad prenesel to »metodo« naprej. Tudi gore ima rad, že trikrat si je kupil pohodne čevlje. »Vse tri pare gojzarjev sem potem podaril naprej, ker se počutim varneje pod gorami. Jih pa občudujem od spodaj. Res jih.« In se zazre v vrhove, pod katerimi ustvarja in živi. Če kdo, on res Živi, čeprav je bila smrt tako rekoč že pred vrti. Da jo je odslovil, pravi, so poleg meditacije najzaslužnejši orehovo olje, ki ga je pil in se z njim mazal, ter borovnice. »Napiši to še enkrat. Nič ne škodi, če si že,« mi reče, ko mu povem, da sva o tem že pisala, ampak res pa je od tega minilo devet let ...
Težko si prerok v svojem kraju, a z vztrajanjem pri svojem in dobri kondiciji ob ovirah, ki jih postavlja življenje, je Gučiju uspelo. So ljudje, ki jim za časa življenja marsikdo marsikaj očita. Gučija imajo – so imeli – domačini od nekdaj, se mi zdi, za eno tako prijazno barabo, ki se znajde v življenju. Ko je njegovo slikarsko delo seglo čez planke, sta se spoštovanje in sprejemanje prenesla v njegovo vas pod Storžičem. Mnoge hiše na Gorenjskem in zadnja leta na Dolenjskem ter drugod po Sloveniji in predvsem na avstrijskem Koroškem imajo v dnevnih sobah ali pa kar zunaj na pročelju kaj, kar je naslikal Guči. Ko se pogovarjava, ga kličejo kar naprej. Obljubi, da bo dokončal dve sliki. Veliko ljudi nima denarja, da bi mu plačali z gotovino. »Če nimajo denarja, vprašam, kaj pa imaš?« Vzame vse, najraje pa kakšen dober špeh. Tudi drva je že vzel v zameno, pa šnops, jajca, kokoši, borovnice, karkoli pač nekdo ima, če nima, pač nima. »Občutek, da si nekdo v dnevni sobi zaželi imeti tvojo sliko, je dobro plačilo.« Pove, da se tisti, ki imajo denar, zelo redko odločajo, da bodo kaj kupili, ali pa barantajo v nedogled, kar mu pa ni všeč. »Več imajo, težje dajo.« Takim ne nariše rad. Prvič je razstavljal leta 1972 v OŠ Preddvor. Svojih slik ne šteje več. Nehal je pri številu 3500. Na silvestrovo 2000 je podaril sto slik. »Ja, če so pa rekli, da bo konec sveta.« In potem tisti Gučijev smeh, ki prikliče nove mimoidoče, ki bi debatirali. Največkrat o politiki, vendar se Guči ne pusti. »Jaz nisem za nobenega. So me vsi razočarali. Midva pa danes govoriva o tem, kar zdravi, in ne, kar kvari,« pove, da se na lep način znebi ljudi in vljudno posveti moji radovednosti.
Več v reviji Zarja Jana št. 37, 15. 9. 2020
