Naša fotografinja je kar vriskala od sreče. Meniščki in čižki so se ji namreč ob oglašanju detla, ki je v drevesni skorji bližnjega drevesa pridno iskal hrano, brez strahu postavljali pred fotografski objektiv. V bližino Ivanovega hotela so v zadnjem času začeli prihajati tudi redki ptičji gostje. »Eden takih je dolgoprsti drevesni plezalček. Mnogo ljudi ne ve, da ta ptič sploh obstaja. Od letos, običajno na pol ure, k nam prihaja tudi kraljiček, najmanjši evropski ptič.«

Raj za naravoslovne fotografe. Ko se je Ivan pred dvema letoma dogovoril, da se pridruži ekipi živalskega vrta, so z direktorico in strokovno vodjo zasnovali ta posebni projekt. V leseni brunarici, do katere je takrat le malokdo zašel, je Ivan uredil inovativno učilnico in prežo za naravoslovne fotografe. Danes se tam tare obiskovalcev. Pa ne samo človeških. Več kot 30 različnih vrst prostoživečih ptic so v zadnjem letu našteli v bližini brunarice. Ker jih je zaradi inovativnih krmilnih debel (zasnoval in izdelal jih je Ivan) mogoče preprosto ujeti v fotografski objektiv, je brunarica hitro postala priljubljeno zbirališče in delovišče naravoslovnih fotografov, celo iz tujine prihajajo. »Krmilna debla so narejena tako, da se jih da vrteti, in ko ga fotograf obrne, hrane ni videti; kot da je ptico fotografiral v naravi. Fotografi v brunarici, ki je urejena kot preža, lahko fotografirajo v vseh vremenskih razmerah. Če sneži ali pada dež, so fotografije videti še bolj dramatične.« Ivan, ki mu idej ne zmanjka, že pripravlja naslednji projekt. »Nad 80 x 80 cm veliko ogledalo, ki bo stalo na podstavku, bom postavil vir hrane. Ko bo fotograf posnel fotografijo, bo na fotografiji poleg ptice tudi on. Idejo sem pred kratkim dobil v Londonu.«

Učilnica na prostem. Poleg krmilnih debel je Ivan postavil ogromno krmilnico za ptice. »To je šolski primer, kako mora biti izdelana krmilnica. Namenoma je narejena v megalomanskih merah, da si jo ljudje lahko dobro ogledajo.« In kakšna mora biti ptičja krmilnica? »Preprosta in dovolj svetla, da se ptiči ne bojijo priti vanjo. Tudi premajhna ne sme biti, saj se bodo v njej srečevale tudi ptice, ki se v naravi ne prenašajo, in take, ki se le za silo prenašajo med seboj.« Kakšna hrana je primerna za prostoživeče ptice? »Najbolj univerzalna so sončnična semena. V krmilnico jim lahko damo tudi kruh. Ni nujno, da je posušen, pomembno je, da ga naenkrat ne damo preveč. Le toliko, kolikor ga ptice lahko pojedo v nekaj urah. Tudi sadje je dobra hrana zanje. Jabolka so lahko celo gnila, takšna imajo še rajši, saj so lažje prebavljiva. Lahko jim damo tudi prezrele banane, hruške, jagodičevje … Ptice imajo zelo rade tudi lojne pogače in arašide, ki jih obesimo na drevje.« V brunarici pa obiskovalci poleg fotografskih užitkov lahko nabirajo znanje. Po stenah so namreč obešene tablice, ki so na sprednji strani opremljene s fotografijami iz Ivanovih knjig, na drugi pa sta latinsko ime in grob opis živali. »Ljudje se lahko tako kaj novega naučijo o pticah. Enako sem predstavil tudi deset vrst netopirjev od 30, ki živijo v Sloveniji. In pa seveda samotarske čebele. Te so mi še posebej pri srcu.« 

Več v reviji Zarja Jana št. 9, 3. 3. 2020