Čeprav gre za prazničen pogovor, namenjen odnosom med ljudmi v župniji, vendarle ne morem mimo teme, s katero ste diplomirali na teološki fakulteti – evtanazije. Konec leta si zastavljamo cilje za prihodnje obdobje, starejši smo, bolj se zavedamo svoje minljivosti. Moja stara mama je zmeraj govorila: saj drugo leto me pa več ne bo …
Moja tudi. Velikokrat je rekla: »Saj bom kmalu umrla,« a je živela do 92. leta.
Bojimo se, da bomo na izteku življenja sami, da bomo trpeli, da nas bo bolelo in nam ne bo nihče pomagal. Moja generacija je praviloma že doživela nekaj bolečih, dementnih smrti in smo si mnogi rekli, da nočemo tako umirati. Mislite, da je evtanazija res tako velik greh, če si umirajoči želi strokovne pomoči za hitrejše, dostojnejše slovo?
Bom kar citiral zdravnico Elisabeth Kubler Ross, ki se je izredno veliko ukvarjala s starejšimi in umirajočimi in je rekla, da če smo umirajočim zmanjšali bolečino in jim omogočili tople stike z domačimi ali prijatelji, ni nihče prosil za evtanazijo. V dvajsetih letih je niti eden ni prosil za prevelik odmerek, razen neozdravljivo bolnega fanta. Ko ga je vprašala, zakaj bi to rad, ji je razložil, da bi rad umrl, ker ne more več gledati svoje mame, kako trpi in zapravlja svoje življenje. Zadevo so uredili tako, da so mami poiskali pomoč, da je lahko zadihala. Zdi se mi, da evtanazija pomeni hitro rešitev tam, kjer rešitve ni. Rešitev je drugje, je pa dolgotrajnejša. Že sedaj, ko smo zdravi, je treba skrbeti za kakovostne stike ne le s svojo generacijo, temveč tudi s starejšimi in mlajšimi od sebe. Kajti ko se staraš, se krog tvojih prijateljev prehitro manjša. Ljudje pač umirajo. Še posebej je hudo za pare, če nista povezana tudi z drugimi. Ko eden umre, drugi ostane sam. Ko smo še mladi in močni, se je treba povezati v mrežo poznanstev. Ta mreža drži tebe in ti njo. Večkrat grem v hospic. Tam dela veliko prostovoljcev, ki prihajajo tudi z drugih koncev Slovenije. Vsake toliko se dobijo, da se kaj naučijo in izmenjajo izkušnje, in neki gospod mi je rekel: »Veste, vsi smo se smejali, ker smo ugotovili, da smo se v hospicu zbrali zato, ker se bojimo smrti. Ampak ob umirajočih spoznavamo, da smrt ni nekaj strašnega, če imaš tople vezi z ljudmi in če te ne boli.« Poleg kakovostnih medčloveških stikov je dobro poskrbeti tudi za telesno kondicijo, kot recimo gospod, ki pri 92 letih hodi vsako jutro plavat v Tivoli.
Za evtanazijo prosijo zelo redki, večji problem je podaljševanje življenja, ko to nima zares nobenega smisla več …
Temu se reče pretirana terapevtska vnema. Ko vemo, da človek odhaja, je treba imeti toliko spoštovanja, da ga pustimo oditi.
Zelo radi govorimo o ganljivih prizorih ob domači postelji, ko pospremimo umirajočega v onstranstvo, v resnici pa večina umre v bolnišnicah – sama.
Izkušnje iz hospica kažejo, da proces umiranja pokaže resničnost odnosov med bližnjimi. So družine, ki živijo v zanikanju. Bolniku lažejo: »Ah, saj ti ni nič, saj še ne odhajaš.« In so družine, kjer so med seboj odkriti ter si dajejo toplino in podporo. Odkritost včasih pomeni tudi to, da si upajo reči: »Ata, poslavljaš se, če hočeš še kaj urediti, povej.« Zgodi se namreč, da nekateri ljudje kar ne morejo umreti, ker jih nekaj teži. Gospa, ki bi po vseh medicinskih kazalnikih morala biti že mrtva, se je tako silno oklepala življenja, da so jo nazadnje vprašali, ali jo kaj teži. Povedala je, da se je pred desetimi leti sprla z bratom in da od takrat nista spregovorila, pa bi ga rada videla in se opravičila. Poiskali so brata, pomenila sta se in tudi malo pojokala – in še tisto noč je v miru umrla. Vem, da je v takšnih trenutkih težko vprašati človeka, kakšne so njegove želje, a je vredno truda.
Ampak – to niso ravno praznični pogovori.
So pa nujni.
Božič je družinski praznik, televizija je zasuta z ameriškimi filmi, ko vsi z vseh koncev drvijo domov in se potem prepirajo. Zanima me, koliko se vaši farani, ki vas imajo očitno zelo radi, z vami pogovarjajo o svojih problemih?
Ljudje zelo različno doživljajo praznike. Poznam takšne, ki so sami, pa jih to ne moti. Kljub temu si znajo pripraviti preprosto praznovanje – pokadijo po hiši (g. Marko ima seveda v mislih kadilo, op. a.), molijo, si naredijo preprosto, a okusno večerjo, gledajo televizijo in gredo spat. Ne delajo šova, pa jim je vseeno lepo. Težje je tistim, ki niso navajeni biti sami, recimo vdovam in vdovcem. Njihovi bližnji ponavadi praznujejo kje drugje, in čeprav jim pridejo naslednji dan voščit, jim je težko. So ljudje, ki praznujejo kot družina. So ljudje, ki se za praznike sprejo na polno. Včasih tudi zaradi preutrujenosti. Ljudem večkrat rečem, naj se z božično večerjo ne trudijo do te mere, da so potem vsi utrujeni in nejevoljni. V takih primerih si vesel, da je praznikov konec, ker je bilo tako naporno. Praznična večerja je lahko preprosta, pa je vseeno dobra. Kakšno stvar lahko pripravimo tudi dan prej in potem samo pogrejemo. Tudi šmoren je lahko odlična božična sladica. Mirno ga lahko pripravimo že dan prej, potem pa le pogrejemo. Če ga na mizi še flambiramo, je videti prav atraktivno. Praznik mora biti tudi za gospodinjo. Zato naj razdeli delo, da vsak od domačih nekaj pripravi, ne pa da gledajo televizijo.
Potem ji bodo rekli, da je slaba gospodinja …
Morda, je pa vsekakor dobra organizatorka.
Hrana zelo poveže ljudi. Morda precej bolj, kot si mislimo. V njej niso samo kalorije in okus, ampak veliko čustev, naklonjenosti in skrbi. Spomnim se sestre Vendeline, povedala mi je, kako je za svojo bolno mamo zmeraj kuhala na robu štedilnika nekaj dietnega, z najlepšimi spomini na vse tisto, kar je mama skuhala za družino. Se vaši farani še družijo za mizo, si kuhajo?
Starejši si kar kuhajo, mlajši pa – zaradi pomanjkanja časa kaj bolj na hitro. Kuhajo bolj za konec tedna, ko je malo več časa. Hrana nedvomno povezuje. Ko si vzamemo čas, ko se nam ne mudi od mize, ko se pri mizi razvije klepet … je lepo. In prav škoda je, če tudi takrat samo »pojemo in letimo« vsak za svoj ekran. Mi kristjani smo mogoče pri tem malo v prednosti, ker zmolimo pred jedjo in po njej. Dokler se ne zmoli, smo načeloma pri mizi. Čudovito je, kadar nam uspe (morda še s kakšnim prigrizkom po kosilu) pri mizi zadržati otroke. Največ nam povedo ob jedi, na sprehodu ali pri skupnem delu. Tudi pogovori, ki se razvijejo ob skupnem kuhanju, so veliko zanimivejši kot potem ob mizi.
V župnijo ste prišli kot tajnik nadškofa Urana. Kako so vas verniki sprejeli, po eni stani nekoga, ki pride iz bližine oblasti, po drugi strani pa kot kuhar zna nekaj, kar župniki večinoma ne znajo. Kako ste sploh začeli s kuharskimi tečaji?
Pred menoj je bil v tej župniji gospod Brane Zadnik, ki je gradil cerkev in župnišče. Bil je zelo odprt in neformalen človek. Z njim si se lahko zmeraj pogovarjal o vsem. Zato preskok ni bil prehud. Ker je g. Brane nepričakovano zbolel, sem hodil pol leta pomagat, saj ni bilo na voljo drugega duhovnika. Potem pa sem ostal. Kuhinja v stanovanju je bila lepo urejena, zato sem si rekel, da bi bilo škoda, če bi jo uporabljal samo zase. V Oznanilih, to je župnijski list, sem objavil oglas, da organiziram kuharski tečaj. Predvsem sem vabil mlade pare pred poroko. Namesto parov so se prijavili otroci in starejši, mladim parom pa, kot kaže, ljubezen na začetku zakona očitno zadostuje. Ampak po desetih letih skupnega življenja pa že pridejo tudi na tečaj. Najbolj uživam v starostno mešanih skupinah, kjer se prelivajo veselje, razigranost, izkušnje in umirjenost.
Si kuhate sami?
Ja, si, včasih me tudi kam povabijo. Moram pa priznati, da se zase preveč ne potrudim. Večinoma si pripravim preproste jedi. Saj veste, kuhanje za enega je najdražje. Uživam pa v kuhanju za skupine od pet do deset ljudi.
Včasih je bil duhovnik v svoji fari tudi psiholog, psihiater, sodnik, socialni delavec. Se danes ljudje še zatekajo k duhovniku s svojimi problemi?
Veste, ljudje niso neumni. Seveda vedo za posamične škandale, ki se dogajajo v Cerkvi, a so dovolj modri, da preverijo, ali je njihov župnik vreden zaupanja, in če je, mu marsikaj zaupajo ter prosijo za nasvet in podporo.
Kako vam je pri srcu, ko se kar naprej razglablja o cerkvenih škandalih?
Ljudje radi posplošujemo. Niso vsi zdravniki diletanti. Niso vsi profesorji telovadbe pedofili. In prav tako ne vsi duhovniki. Ne rečem, da tega ni.
Več v reviji Zarja Jana št. 52, 24. 12. 2019
