Martino Beria daje vtis, da ga že od nekdaj poznaš, čeprav si ga pravkar srečal. Po prvih stavkih je vse tako, kot da se pogovor nadaljuje tam, kjer se je zadnjič končal. »Malo sem si želel spočiti, naporen dan je bil in zmočilo me je. A nič zato, bom šel pa zvečer prej spat. Kar zdaj se pogovoriva,« je povedal, ko smo se srečali v enem od hostlov blizu Starega trga pri Ložu, dva dni pred koncem njegovega kolesarskega kroga po Sloveniji. Zato je imel vtise s poti že zbrane. Tem je dodal še marsikaj o sebi in svojem delu. Je namreč veganski gastronomski šef, pisec knjig in vsesplošni kreativec. A najprej je pojasnil, zakaj je za kolesarjenje izbral naše kraje in kakšna je njegova družinska zgodba. »Sem pol Slovenec!« je takoj povedal. Po mami, ki je doma iz Nove Gorice. Poročila se je v Italijo in Martino je odraščal v bližini Padove. A je ostal vse otroštvo in zgodnjo mladost povezan z našimi kraji, kjer živita njegova nona in nono, kot jima pravi. »Včasih sem pri njiju preživljal velik del poletja, večkrat smo prihajali na obisk.« Nato so prišle na vrsto različne obveznosti, tako kot to pač pride v življenju, in priložnosti za obiske je bilo manj. Danes ima družino in triletnega sina ter še več obveznosti, a si spet želi imeti več stikov z našim okoljem in ljudmi.
Kot Slovenca te postavijo na smuči in se pelješ. Na počitnicah pri starih starših je Martino, kot mu je uradno ime, pri nas pa mu pravijo Martin, tudi začel kolesariti. »V stari Gorici, v trgovini Čuk, ki jo mnogi najbrž poznajo, sem kupil prvo specialko. Stala je sto tisoč lir, se še dobro spomnim!« Z nonotom sta jo šla kupit in pozneje je z njim in nono vedno kolesaril po okolici, dokler ni tega začel početi sam. »Nono je včasih, preden sem sedel na kolo in zapeljal skozi porton, rekel, da je bila pred kratkim nekje v bližini huda nesreča, v kateri je bil udeležen nepreviden kolesar. Jaz sem mu pa samo odvrnil: 'Kaj češ …' In se brezskrbno odpeljal na izlet.« Prevozil je veliko krajev okoli Nove Gorice. »Stara starša stanujeta blizu Soče in tam smo veslali, vozili kajak in se podili naokrog s kolesom, kot je tukaj povsem običajno. Vzgajali so me kot Slovenca: postavijo te na smuči in se pelješ, kakor veš in znaš.«
Slovenci – ekologi v praksi. Za letošnji krog po Sloveniji je omenil več razlogov: »Raziskati sem želel kraje, kjer nisem bil še nikoli. Poleg tega sem se po desetletnem premoru odločil spet sesti na kolo, ki je ta čas počivalo. Letos sem si rekel, da je pravi trenutek, da spet pridobim nekaj svoje vsebine, ki je morala dati prostor obveznostim.« Zanimalo ga je tudi, kakšno je stanje v Sloveniji glede ekologije. Ta se mu zdi zelo pomembna. O razmerah pri nas je slišal in bral, a jih doslej ni dobro poznal. Torej jih je želel preveriti v živo. Vedel je, da je bila Ljubljana zelena prestolnica Evrope. »Pri vas sem večkrat doživel, kaj pomeni ekološko obnašanje v praksi. Čutiti je, da imajo tukaj mlajše generacije privzgojen odnos do okolja. Vedno se mi je tudi ponujala primerjava z razmerami v Italiji. Veliko delam na Siciliji. Tam je pokrajina popolnoma uničena, narave in okolja ne spoštujejo, vse je podrejeno kapitalu.« Tudi na kolesarski poti se je prepričal, kako pazljivo so gradili nekatere turistične objekte, da bi se bolje vključili v naravno okolje. V Italiji je pogosto mogoče videti predvsem tisto, kot pravi, česar ne bi smeli narediti.
Objavljeno v reviji Zarja št. 24, 11. 6. 2019.
