Sabina Košmrl, profesorica biologije in filozofije, je že na začetku svoje poklicne poti razmišljala, kako srčno opravljati svoje delo, ne da bi se pri tem izčrpala. Ker je v kratkem času menjala kar nekaj kolektivov, je imela priložnost videti profesorje tik pred upokojitvijo, ki so svoje delo še vedno opravljali lahkotno, in mnogo mlajše, ki so bili povsem izžeti in so blazno trpeli. »Raziskovala sem, kako delovati v razredu, da bodo učenci sodelovali, da jim bo prijetno in bom jaz radostna, ne pa izčrpana. Z leti, ko sem videla, da učenci sledijo moji uri, se ne upirajo in to ni bila več borba, sem vedela, da lahko svoje ugotovitve delim z drugimi kolegi, zaradi njih in učencev,« pravi Sabina, mila, a odločna Mariborčanka, ki je zdaj dočakala izid svoje knjige Srčni učitelj.

Tekst: Katja Božič, foto: Andrej Križ

Pri delu je preizkušala, kaj otroke najbolj motivira. »Poslušala sem motivatorje, prebirala knjige; kakor so pritegnili menedžerje, sem jaz poskušala otroke.« Ne strinja se z mnenjem, da morajo otroci učitelja poslušati za vsako ceno. »Če otroku lahko pomagam podreti obrambni zid in dojame, da sem na njegovi strani, mu utemeljim, zakaj je dobro, da mojo razlago sprejme, a odloči se sam. Ko popusti notranji odpor, ko se otrok neha boriti proti meni in vidi smisel v snovi, ki se jo učimo, vrednoto v znanju, takrat zagrabi in zmore. Tako kot odrasli tudi otroci sebe blokirajo, dvomijo o sebi, strah jih je, in to jim pobere ogromno energije. Če pa se znajo sprostiti, znanje pijejo kot gobice.«

Predsodki postavljajo zid. Sabina meni, da učitelj naredi veliko uslugo tako sebi kot otroku, če se nauči tehnik in načinov, kako se z otrokom povezati in ga prepričati, da učitelju zaupa. »Zato v knjigi razbijam določene mite, ki jih učitelji avtomatsko 'kupimo', o njih ne razmislimo, delujemo na podlagi skritega predsodka in ne razumemo, da je prav ta predsodek zid med nami in učenci. Živimo in delujemo po avtopilotu in ne raziščemo svojih mnenj in misli, ki nas velikokrat onemogočajo. Recimo mit o tem, da morajo otroci poslušati, slediti in ubogati. Če si o tem prepričan, te bo nekaj, kar ni v skladu s tem prepričanjem, vedno iztirilo. Če pa se v to poglobiš, ugotoviš, da lahko snov krasno odpredavaš in je lahko rezultat še boljši, če si se upal spustiti s tokom, če si prisluhnil otrokom, jim dal besedo in omogočil, da soustvarjajo uro. Dokler tega ne raziščeš, zahtevaš red, ker tako pač mora biti. V ozadju je velikokrat strah, želja po nadzoru. Nazadnje ugotoviš, da je ura veliko lahkotnejša, če si dovoliš povezati se z otroki in ne braniš za vsako ceno svoje superiorne pozicije. Ura je tako veliko manj naporna. To je videti približno takole – ko pridem v razred, imam načrt, kako bom uro speljala, pričakajo pa me nerazpoloženi otroci, ki šepetajo in me ne poslušajo. Takrat imam dve možnosti, ali trmarim in jim grozim s kaznijo ter se oklepam priprave in predstave, kako mora ura potekati, ali pa zamahnem z roko in se začnem z njimi pogovarjati. Odločim se za slednje. Vprašam jih, kaj se jim dogaja, kaj jih muči. Ker se me ne bojijo, povejo po resnici, potarnajo, da naslednjo uro pišejo kontrolno nalogo, pa jih je strah, ali da se pripravljajo na maturantski ples, pa so živčni, ker ne vedo, kdo ga bo vodil, ali da se je v avtomobilski nesreči poškodoval sošolec, pa jih skrbi zanj … Če razumem, da je vse to zanje pomembno, čeprav se morda meni ne zdi, se z njimi pogovorim in čutijo, da mi je mar, da jih sprejmem in razumem, mi vrnejo z enakim – poskušajo razumeti in mi pridejo naproti. In potem lahko uro spelješ do konca. V resnici je vsak konflikt ali stresna situacija – ko je učenec do učitelja odrezav, vzkipljiv in nesramen, priložnost, da se kljub svojemu položaju z njim povežeš kot s človekom, potem ti avtomatsko vrne na enak način.«

Spremenimo se mi znotraj sistema. Mladi še ne znajo tako obvladovati svojih čustev, kot jih znamo odrasli, niso se še izmojstrili, mi smo tisti, ki jih moramo tega naučiti s svojim zgledom. In ni res, da se mora najprej spremeniti sistem, da lahko učitelj znotraj njega uvaja spremembe, pravi Sabina. »Sistem smo mi. Tudi če je naravnan, da ne spodbuja sočutja in pristnega stika, lahko mi znotraj sistema začnemo delati drugače. Ko se učitelji in starši prebujamo, ko smo čuječni, se povezujemo in nas zunanji dražljaji ne mečejo nenehno iz ravnotežja, se tkejo nove vezi in posledično se spreminja tudi sistem. Vsak učitelj lahko začne s spremembami že pri naslednji uri. Ozavešča lahko svoje predsodke, delovanje in misli, ki tičijo za tem. Dokler ne ozavestimo misli, na podlagi katerih delujemo, težko spreminjamo vzorce svojega vedenja. Če opravi učitelj notranje delo in začne zavestno graditi z učenci povezave empatično, srčno, človeško, se spremeni ura, pa dve uri, nato začnejo učenci drugače razmišljati o predmetu, to se lahko prenese na kolega, šolo in tako naprej. V resnici je iluzija, da bi lahko spremenili sistem, spremeniti moramo svoje delovanje.«

Več v reviji Zarja, 9.4.2019