Korenine je pognalo v virtualnem svetu, po zaslugi treh ljubiteljskih rodoslovcev, ki so žrtvovali ure in ure svojega prostega časa, pa tudi nemalo denarja, da bi rojakom pokazali, kdo so njihovi predniki. Seme, iz katerega je vzklila ideja o tem unikatnem zapisu nekdanjih (in zdajšnjih) prebivalcev zagorske doline, je posejala Nada Brezovar, učiteljica na tamkajšnji osnovni šoli. S svojim strokovnim znanjem ji je pomagal informatik in že 25 let ljubiteljski rodoslovec Andrej Klembas. Na koncu se jima je pridružil dr. Uroš Ocepek, profesor strokovnih modulov s področja računalništva na Srednji tehniški in poklicni šoli Trbovlje, priredil računalniški program in presadil drevo na splet. V drevo je zapisanih že skoraj 120.000 imen, a še vedno raste in širi svoje veje tudi izven meja matične občine.
Vse se je začelo kot rojstnodnevno darilo za okroglo obletnico moža Gabrijela, ki ga je Nada Brezovar presenetila z družinskim drevesom njegovih prednikov. Potem pa jo je preprosto potegnilo v svet številnih Marij, Janezov oziroma Johanov in Ivanov (»To so najpogostejša imena tukaj živečih prednikov.«), pa še množice drugih, ki so nekdaj tlačili zagorsko zemljo. Pri iskanju podatkov, brskanju v arhivih, prebiranju matičnih knjig in zamudnem delu, pri katerem ure (kaj ure, meseci!) minevajo kot za šalo, je Nada kmalu potrebovala pomoč in duhovni vodja rodoslovja pri nas ter predsednik Slovenskega rodoslovnega društva, Peter Hawlina, ji je svetoval izkušenega rodoslovca, rojaka Andreja Klembasa. Ta sicer že vrsto let živi v Mariboru, a je še vedno v srcu Zagorjan. Takoj je pristal na sodelovanje. Andrej je bil tisti, ki se je znal pretolči tudi skozi zapise v gotici in latinščini, ter je obdeloval podatke, starejše od leta 1800.
Drevesce pa je raslo in se razvijalo v mogočno občinsko drevo s številnimi družinskimi vejami, med katerimi nekatere segajo kar 13 generacij v preteklost. Leta 2017 je zato Nada potrkala na vrata zagorskega župana, tega je projekt sicer navdušil, a denarja zanj v občinski blagajni ni našel. Tako sta Nada in Andrej še vedno vse delala zastonj, ljubiteljsko, se vozila po Sloveniji, obiskovala arhive, brskala po matičnih knjigah, plačevala za gorivo in dokumente. Koliko časa in denarja je šlo za ta projekt, si ne drzneta preračunati. »Rajši ne vem. Vem pa, da se tega še enkrat ne bi lotila,« pove Nada, Andrej pa jo dopolni s svojo računico: »Če bi vso energijo, posvečeno temu drevesu, usmeril v študij, bi zdaj že doktoriral.«
Obupala pa kljub vsemu nista. Lani septembra se je Nada domislila, da bi občinsko drevo – unikat v naši državi – izdala v knjigi ali pa ga vsaj predstavila v obliki stalne projekcije v prostoru. Andrej ji je predlagal še tretjo možnost, in sicer objavo na spletu. Drevo je vendarle »živ« organizem, svetovni splet pa medij, ki omogoča rast in razvoj, zato je ideja padla na plodna tla. Po naključju je svoje korenine takrat raziskoval bivši učenec Nade Brezovar, Uroš Ocepek, ki se je nad rodoslovjem navdušil po branju članka o rasah v reviji National Geographic. »Tam sem prebral, da naj bi imeli Afričani bolj raznolik genom kot mi, Evropejci. In ker je bila zraven še reklama za testiranje DNK, sem opravil ta test. Pokazal je, da sem v drugem ali tretjem kolenu bratranec Francija Jamška, ki se je prav tako testiral in je bil v njihovi bazi podatkov. Franci me je povezal z učiteljico Nado, ki je ravno iskala nekoga za prenos drevesa na splet. Seveda sem bil takoj pripravljen pri tem sodelovati,« se spominja Uroš Ocepek.
Računalniški programi za rodoslovna debla seveda so na voljo, a potrebnih je bilo kar nekaj sprememb in prilagoditev, da se je zagorsko drevo »prijelo« tudi na spletu. Svoj domicil je našlo na spletni strani občine Zagorje, kjer lahko zdaj vsakdo poišče svoje prednike.
Zadnjih sto let je skritih
Žal zakon narekuje, da so lahko javno dostopni le osebni podatki, starejši od sto let, in tako se ne boste mogli kar sprehoditi med predniki znanca iz Zagorja. »Kar je zapisov po letu 1918, so na spletu skriti javnosti. S podpisom soglasja in privoljenja pa lahko vsakemu posamezniku omogočimo dostop do njegovih prednikov,« pove Uroš Ocepek, Nada Brezovar pa ga dopolni, da ravno potekajo dogovori na ministrstvu, da bi se vendarle lahko podatki razkrili.
Dostop do podatkov je zastonj, kar je resnično dragoceno in nekaj posebnega. »Vsakega, ki želi na ta način spoznati svoje prednike, prosimo, naj podatke pregleda, jih dopolni, nam sporoči morebitne napake in nam seveda posreduje informacije o zdaj živečih članih družine. Le tako bo drevo raslo in se bogatilo, kar je naša želja in namen,« se strinjajo vsi trije snovalci drevesa. »Od osmega marca, odkar je drevo dostopno na spletni strani občine Zagorje ob Savi, nam je 65 ljudi posredovalo svoje podatke, ogledalo si ga je 6100 ljudi, v povprečju pa so se na strani zadržali šest minut,« strese iz rokava Uroš Ocepek, ki je družinsko drevo predstavil tudi svojim dijakom in jih navdušil za bogatitev drevesa.
Trenutno je v bazi 120.000 imen, obiskovalci, ki jih zanima preteklost, pa so celo iz ZDA, Kanade, Argentine, Avstralije in od drugod. V tujini je namreč še posebej v trendu raziskovati svoje korenine. »Tudi v Sloveniji se že približno šest ljudi resneje ukvarja z izdelavo družinskih dreves, a to kar precej stane, mimogrede tisoč evrov, če računaš le postavko za čas,« povedo sogovorniki, ki še vedno upajo, da bo občina oziroma država prepoznala njihov prispevek h kulturni dediščini in se bodo morda za nadaljevanje projekta našla tudi evropska sredstva. »Delo namreč še vedno ni končano. Vrt v tem času sicer terja svoje, a večeri so še vedno rezervirani za zbiranje in vnašanje podatkov v naše rodoslovno drevo,« med smehom pove Nada Brezovar.
Več v reviji Zarja št. 15, 9. 4. 2019.
