Edina logična odločitev: Ampak za tistega ima dobro opravičilo: »Res sem moral pretegniti še druge igralske mišice, kajti po Ču do vi to so bile moje čustvene mišice čisto razbolele, veste.« No, v tem primeru mu bomo seveda odpustili.
Na prvi pogled se zdi njegova odločitev za igralski poklic neizbežna, saj ima igranje v genih – neka njegova prednica je bila znana španska igralka že sredi 19. stoletja, dedek je bil slaven igralec, stric režiser in mama igralka. Igrala sta tudi njegova starejša brat in sestra. Samo oče, ki se je od mame ločil, ko je imel Javier (rojen na Kanarskih otokih leta 1969) tri leta, je bil poslovnež. Javier Angel Encinas Bardem (prvi priimek je očetov, drugi materin) je tudi začel zgodaj, ampak v nadaljevanki El Picaro je pristal zgolj po naključju: »Z mamo sem bil na snemanju, režiser je potreboval otroka, pa je mene vzel. Naročil mi je, naj se smejem, ko bosta dva moška uperila pištolo vame. Akcija, je rekel, jaz pa sem planil v jok. No, še bolje, je rekel, dramski igralec! Pri petih letih sem bil tako že dramski igralec.«
Pri devetih, se spominja, ga je očaral Ves ta jazz. Mama je morala podkupiti biljeterja, da je malega sploh spustil v kino. Pri dvanajstih ga je oče peljal gledat Scorsesejevega Pobesnelega bika. »Šokiran sem bil. Obrnil sem se k očetu in rekel, tisti boksar je bil pa res super. Rekel je, to ni boksar, igralec je. To je bil igralec? Ta človek, ki se je iz mulca spremenil v tistega zavaljenega kita na koncu? Igralec lahko to naredi?«
In potem bi seveda pričakovali, da bo hotel postati igralec. Pa kaj še. Šel je študirat slikarstvo.

Na Japonskem ni koride: »Hotel sem poskusiti še kaj drugega, ne iz protesta, temveč nekaj, kar bi mi pomagalo ugotoviti, kdo sem. Rad sem imel slikanje in zelo sem se trudil. Vedno sem hotel slikati ljudi, telesa, obraze – in še vedno je tako – jabolka in konji me niso posebno zanimali. Bil sem čisto obseden z očmi, usti, izrazi.«
A že med študijem si je služil denar kot varnostnik, natakar, slačifant. Oh, in filmski statist. In potem je napredoval do manjših vlog, pa do malo večjih, dokler mu ni dal režiser Bigas Luna prve velike priložnosti v filmu Las edades de Lulu (1990). Takole je bilo, je pozneje pravil, spremil je sestro na avdicijo, ker menda tisti dan ravno ni imel kaj početi. Sestra ni dobila vloge, on jo pa je.
In potem, dve leti pozneje, mu je dal Bigas novo priložnost v filmu Pršut, pršut (Jamon, jamon), ki je postal v Španiji velika uspešnica. Nad slikarstvom je medtem obupal, uradno zato, ker je spoznal, da ni dovolj dober, neuradno pa morda zato, ker je postal doma strašansko iskan. Zaradi tega se je odpovedal tudi igranju rugbyja, v katerem je bil zelo dober. »Vedno pravim, da je igranje rugbyja v Španiji kot bikoborbe na Japonskem – tega nihče ne počne. Rad sem imel rugby, a če si igralec, moraš nehati. Posnel sem Pršut, pršut, ki je bil velika uspešnica, ampak po tistem so nasprotniki na igrišču vedno rekli, tale je pa tisti iz Pršuta – dajmo, prebutajmo ga!«

Zlato poželenje: Pod slamo je treba definitivno uvrstiti njegov tretji film z Bigasom Luno Zlata Jajca (Huevos de oro, 1993) – ja, naslov pomeni natanko to, kar mislite, da pomeni. Luna je bil vedno provokativen režiser, ki je često lovil ravnotežje na robu mehke pornografije, včasih pa zdrsnil tudi malce čez. In Bardem je po vlogi mladega bikca, ki ga razganja od hormonov v Pršutu, še večkrat zaigral ljubimce in zapeljivce, ki jim gre po glavi samo seks. Tudi v filmu Usta na usta (Boca a boca, 1995), kjer je igral igralca, ki prodaja seks po telefonu.
Opazil ga je tudi Pedro Almodovar, ki mu je dal majhno vlogo že v Visokih petah (Tacones lejanos, 1991), veliko pa v šest let pozneje Mesenem poželenju (Carne tremula). In goye, španske filmske nagrade so kar padale. Doslej je bil sedemkrat nominiran, zmagal pa je štirikrat.
Njegov prvi ameriški film je bil Perdita Durango (1997), a kritiki so ga zares opazili šele leta 2000 v filmu Preden se znoči (Before Night Falls), kjer mu je vloga gejevskega kubanskega pesnika prinesla prvo nominacijo za zlati globus in prvo nominacijo za oskarja. Bil je prvi španski igralec, ki jo je dobil, bil je tudi prvi španski igralec z oskarjem, ki mu ga je prinesla druga nominacija, za stransko vlogo v filmu To ni dežela za starce (No Country for Old Men, 2007) bratov Coen. Pa sploh ni igral ljubimca – ne, bil je morilec s smešno pričesko. »Frizer pri filmu je zelo hitro opravil, in komaj sem se dobro zavedel, sta se brata Coen že valjala od smeha.« Užaloščeni Bardem je potožil kolegu, da najbrž zdaj tri mesece ne bo nobene spravil v posteljo.
Ne, ne verjamemo, da so se njegove zle slutnje uresničile.

Ko pride Lev: Kadar se je kdo spozabil in ga imenoval za »novega Banderasa«, se je kar naježil. Tudi zato, ker je sam ubral povsem drugačno poklicno pot kot Antonio Banderas. Nikoli se ni preselil v Hollywood, nikoli ni nehal nastopati v španskih filmih in nikoli, nikoli ni sprejel vloge zaradi denarja. In med filmi si vedno vzame veliko časa zase, »ker se že od začetka zavedam, da to ni šprint, to je maraton. Ni razloga, da bi počel nekaj, s čimer nisi zadovoljen.«
Ni tajil, da mu je slava sprva godila, a se je je hitro naveličal. »Biti slaven v svoji deželi je zabavno, imaš komaj dvajset let, pa ti vsi posvečajo toliko pozornosti, ampak po par mesecih sem si rekel, tole je slabo, tole ni dobro, in še vedno tako mislim.« Držal se je nasveta svoje mame Pilar, ki mu je rekla: »Ne verjemi zlatu in ne verjemi neuspehu, nič od tega dvojega ni resnično. Pribori si pravico biti igralec, pribori si jo s trdim delom in trdno vero, da lahko nekaj prispevaš.«
Pride trenutek, ko rečeš: dovolj, je rekel. Zanj je bil ta trenutek takrat, ko so se zanj začeli zanimati španski tabloidi. Nikoli ni govoril o svojem zasebnem življenju. Je pa zelo užival, ko je razkuril špansko Cerkev s kontroverzno izjavo, da bi se »že jutri poročil, če bi bil gej, samo zato, da bi jezil Cerkev.« No, razjezil jo je tudi brez poroke.
Poročil se je šele lani, z igralsko kolegico Penelope Cruz (ki je, hecna stvar, prva španska igralka z oskarjem), ki jo pozna že desetletja – bila sta soigralca v Pršutu, oba sta nastopala tudi v Mesenem poželenju, a nista imela skupnih prizorov, zaiskrilo pa se je šele pri filmu Woodyja Allena Ljubezen v Barceloni (Vicky Cristina Barcelona, 2008), v katerem je igrala njegovo ženo. Jasno.
Januarja letos se jima je rodil sin, ki mu je menda ime Leo Encinas Cruz – pa še to vemo samo zato, ker se je družinski prijatelj zagovoril. Leovo rojsto je zasenčilo celo tretjo nominacijo za oskarja, ki ga potem ni dobil. Ampak saj enega že ima in še tistega se je že malo naveličal: »Vsa ta zadeva z oskarji je nadrealistična: mesece in mesece se ukvarjaš s promocijo filma, potem pa pristaneš v resničnosti s to zlato rečjo v rokah. Postaviš ga v pisarno in potem ga moraš gledati tam na polici. Po kakšnih dveh tednih si rečeš, kaj pa ta reč počne tam? Neumno bi bilo verjeti, da so ti ga dali zato, ker si boljši človek.«
Ima pa nekaj, kar je boljše od »plešastega zlatega možica«, kot mu je nekoč rekel: ko ga je v filmu Preden se znoči videl njegov igralski idol Al Pacino, si je od režiserja izprosil Bardemovo telefonsko številko v Madridu in ga poklical. Na telefonski tajnici mu je pustil sporočilo, da mu je film zelo všeč. Srečni prejemnik ga še vedno hrani. »To kaseto sem si spravil. To je eno najlepših daril, kar sem jih kdaj dobil. Briga me, ali je laž ali ne, ni mi mar, če je bil samo vljuden.«