Družina živi skromno in iznajdljivo: sami pečejo kruh, obdelujejo vrtiček (prijazno jim ga je, tako kot stanovanje, odstopila lovska družina), ki ni dovolj velik za pridelavo ozimnice, za solato srečneži nabirajo neonesnažen regrat v skoraj vseh letnih časih, gobarijo in si pripravijo gob za vse leto, krompir prinese sestra, kadar pride, za koline sicer ni več denarja, a pri sosedih kupujejo pravo in poceni mleko. Imajo tudi prijazno sosedo, ki posodi moko, če je zmanjka, znanko, ki najmlajšemu priskrbi oblačila, prijazne ljudi, ki poklonijo, recimo, staro kolo, pa ga potem popravijo ter uporabljajo. Spomladansko cvetje, ki v kozarcih krasi kuhinjo in spalnico staršev hkrati, je na dosegu roke v neokrnjeni naravi, in kljub temu da na dopustu niso bili že enaindvajset let, jim obrazi žarijo: zelo radi se imajo, se podpirajo in si pomagajo. Zaskrbljeni postanejo le, kadar se ozrejo v mokra okna, po katerih ves čas polzi vlaga, in v z mokroto prepojene stene.
Stalne selitve. Na to, da je družina v stiski, je opozoril center za socialno delo. Že leta prosijo za stanovanje, a vedno zmanjka le za malo. Mama Stanka, ki je po poklicu strugarka, je svojega deset let starejšega življenjskega partnerja spoznala pri osemnajstih na gasilski veselici. »Ljubezen je bila,« se smeji žarečih oči še danes, »kar hitro sva začela živeti skupaj.« Najprej pri njegovih starših v Pobrežju, po letu dni se je rodil prvi otrok, stanovanje je bilo majhno: preselila sta se v najemniško stanovanje za osem mesecev, nato dobila sobico, pa se spet preselila v najemniško hišico v Kungoti, tam sta lahko živela, ker sta pomagala delati – redila sta svinje in podobno. Še enkrat so se selili v Koreno – vmes se je rodil srednji sin –, in prav tam je bila Stanka nekaj časa zaposlena v zadrugi: delali so v goricah, obrezovali, skrbeli za vinograde. »A je propadlo in ostala sem brez dela. Pa se je rodil ta mičkeni in sem ostala doma, ker je imel fant astmo: najbrž jo je staknil v stari kamniti hiši, v kateri smo živeli; pihalo je skozi zidove.«
Še danes jo ima: sicer živahen fantič zaradi hoje v hrib in posledičnih napadov – mamica ga vsak dan pol ure peš spremlja v šolo in ga pride tudi iskat – potrebuje »pumpico« in zdravila. Starejša otroka sta zdrava (no, bronhitisi, ki so minili, ne štejejo), morata biti: srednji vsak dan v šolo pešači pet kilometrov in nazaj, starejši, ki bo letos maturiral, ima srečo, saj ga peljejo sosedi. Tudi starša sta zdrava, kar je čudno, saj bi v vlagi, v kateri živijo že skoraj dve leti, zlahka staknila vsaj revmo. Rešuje jih delo na zraku, okoli hiše, nabiranje gozdnih dobrot in zdravo zunanje okolje. Notranjost stanovanja, za katero so več kot hvaležni lovski družini, ki jim dovoli tam bivati, je pa druga, bolj žalostna zgodba.
Vlaga in plesen. Ko se je družina morala izseliti iz Korene, ker so hišico podarili sorodniku, so spet zaprosili za stanovanje, pa ni šlo, a na srečo jim je prijatelj sredi največje stiske pomagal z informacijo, da je v lovskem domu prazno stanovanje. Stanka je poklicala predsednika lovske družine, lovci so se odzvali in dogovorili so se, da lahko živijo v lovskem domu kot hišniki. To pomeni, da skrbimo za vse: kosimo travo, pomivamo okna in notranjost, delamo vse. Najemnine ne plačujemo in lahko rečem, da so lovci krasni. Sem zelo vesela, kajti kadar imajo kakšno zabavo in ostane hrana, jo lahko vzamem.«
Stanovanje ni veliko, a za petčlansko družino, ki se ima rada, je dovolj: za otroke sta dve miniaturni sobi, oče in mama sta kuhinjo pregradila s policami in omaro ter si tako ustvarila svoj spalni kotiček, ki je tudi dnevna soba, kopalnica je več kot miniaturna, tudi stranišče, sicer zelo majhno, a je! In voda in elektrika tudi! Pravo razkošje, ki se ga zavedajo. »Zelo smo zadovoljni,« se smeji Stanka, a začne zmajevati z glavo, ko se s fotografom zazreva skozi rosna okna, po katerih teče voda, po lično prebarvanih stenah, ki jih napihuje vlaga, po kotih brez pajčevin (čistoča je vidna na vsakem koraku!), v katerih se bohoti plesen. Vlaga je v vseh prostorih, menijo, da zato, ker se prejšnja leta v stanovanju ni kurilo. S kurjavo varčujejo, a kakorkoli se trudijo, ne gre. »Na mesec gre petsto litrov kurilnega olja. Na srečo pomagajo tudi lovci – kako bi preživeli brez te pomoči, ne vem!« Tudi sobici, v katerih spijo in se učijo otroci, sta polni vlage, ki se nabira na plesnivih stenah. Vlaga ubija. Še sreča, da prihaja pomlad, ko bodo okna in vrata lahko na stežaj odprta, stanovanje prezračeno in morda vsaj malce osušeno, na vrtičku pa peteršilj, korenje, solata!
Če želite pomagati, lahko to storite na TRR, odprt pri ZPM Lj. Moste Polje, Proletarska 1, Ljubljana: 0201 2002 0297 991, sklic 305, humanitarna pomoč družini Pravdič.
Več v Jani, št. 11
Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ
