Pravite, da živimo v svetu, v katerem ni odgovornosti. Kje je razlog, zakaj postajamo apatični?
Za to svojo izjavo zares popolnoma stojim. Odgovornosti ni dovolj, ni je v takem izobilju, kot bi si želeli, ne opažamo je pri ljudeh, od katerih bi jo pričakovali. Prvi razlog je, da je odgovornost težka, saj pomeni, da se zavedamo posledic svojega ravnanja in da znamo s temi posledicami tudi živeti. Drugi razlog je, da smo ljudje izjemno leni.
Je laže živeti po ustaljenih vzorcih?
Ja, večina ljudi naredi tisto, kar je lažje, in ne tisto, kar je prav. Početi tisto, kar je prav, pomeni živeti zahtevno življenje do sebe, svoje okolice; pomeni ves čas živeti na meji svojih zmožnosti. Človek živi s posledicami svojih zahtevnih odločitev. Neodgovorni ljudje pa razloge za svoje posledice pripisujejo okoliščinam, drugim ljudem.
Okoliščine vendarle vplivajo na vse nas, določajo pa nas naši odzivi.
Vsekakor! Dokazano je, da se lahko isti ljudje v različnih okoliščinah vedejo drugače z vidika etike, vrednot. Zgled iz vsakdanjega življenja nogometašev, ki imajo kristalno jasna pravila: na tekmi se igralci stepejo, ker sodnik ni dobro opravil svojega dela, ker je prezrl prekršek, drugega strožje sodil: znerviral je nogometaše, ki so deset tekem igrali popolnoma normalno – in potem nekdo nekomu razbije gobec, udari z glavo kot Zidane, ki je bil sicer vedno neagresiven. Neverjetno je, kakšno vlogo ima pravni red! Država bi nas morala zaščiti pred lastno neumnostjo, še pomembneje, pred neumnostjo drugih!
Kakšno je stanje v državi – poleg tega, da je kaotično?
Po naravi sem optimist, a mislim, da stanje ni v redu: kot del zahodne civilizacije si postavljamo nekatera vprašanja, na katera nimamo odgovora, imamo ogromno ljudi, ki govorijo, da je cesar nag, in lajajo – a karavana gre dalje. Idealen potrošnik naše civilizacije je zmerno prestrašen, zmerno nakurjen, zmerno v depresiji, zmerno brez perspektive – če pade v depresijo, ni dobro, ker potem ni več potrošnik, če je preveč nakurjen, se pa dogaja to, kar se zdaj v severni Afriki.
Polna čaša, kaplja čez rob?
Prav to, a ne vemo, kdaj bo prišla zadnja kaplja. In se vedemo nonšalantno. Mravljince po hrbtu mi je pognalo dejstvo, da internet živi svoje življenje, da so se ljudje po svetu z enako idejo začeli združevati. Kakšna moč, če se Kitajci, Afričani nakurijo – mi bomo potem stranska škoda: ko bodo tekli po svetu, se bo nekdo s komolcem zaletel v Slovenijo!
Sami se pa ne moremo malce dregniti pod rebra, da bi se zbudili?
Dovolj dolgo sem delal v klinični praksi, da vem in lahko odgovorno povem, da začnejo ljudje sprejemati odgovorne odločitve šele takrat, ko nimajo nobene druge možnosti več. To pomeni, da so ljudje pripravljeni trpeti, res trpeti: v partnerstvu, na delovnem mestu …
Ker so spremembe najtežje?
Natančno tako, ker je težko sprejeti odgovornost za spremembe. In vprašaš ljudi, ki poiščejo pomoč: Kaj, tepe vas triindvajset let, kaj, pije trideset let, kaj, na delovnem mestu trpite sedemnajst let? Pa ne spremenijo ničesar. To je ta nemoč, predvsem pa je neodgovornost do sebe, do svojega duševnega zdravja, do svojega počutja. Težko je sprejemati odgovorne odločitve.
Ljudem, ki pravijo o sebi, da so garači, rečem, da so helikopter s tovarniško napako: eliso imajo narobe obrnjeno, oni mlatijo kot sto mater, a se ne premaknejo nikamor! Noben ne opazi rezultata njihovega dela – pa delajo dvanajst ur na dan, poleg tega da so nervozni, da izgorevajo. V slovenski naciji smo odgovornost zamenjali s sekiranjem: mi smo nacija, ki se sekira.
Že vnaprej in za vsak primer.
Res je, v smislu, ali imaš službo, imam, a ne vem, kaj bo jutri; si sit, ja, a ne vem, kaj bo jutri; so otroci v redu, ja, a nekoč bodo odšli … Niti takrat, ko so tvoje potrebe zadovoljene, ne moreš biti srečen. Zakaj? Ker obstaja tveganje, da nekaj čez eno ali čez pet let ne bo v redu – in se zdaj sekiramo za vnaprej! Izrabljena fraza, da so edina stalnica življenja spremembe, govori, da se okolica spreminja: nikoli več ne bo tako, kot je bilo pred eno minuto, kaj šele pred dvajsetimi leti! Ne znamo sprejeti odgovornosti, da bomo delali drugače, vzeli življenje v svoje roke! Bistveno lažje se je smiliti sam sebi in trpeti, ker je za to odgovoren nekdo drug, zato ne moremo sami sebe izvleči iz dreka. Če imamo na avtocesti omejitev 130 kilometrov na uro, bi bile ničen strošek kamere na avtocesti na vsaka dva kilometra – toda ker se po teh avtocestah očitno vozijo ljudje, ki lahko zlobirajo, da sta na primorski avtocesti samo dve kameri, vozijo, kot se komu zdi!
Več v Jani št. 12
Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ
