Mitjo Vilarja sem spoznala leta 1994. Takrat si je namreč začel prizadevati, da bi v Sloveniji uvedli reševalce na motorjih. Logika je bila preprosta in tudi očitna – z motorjem si hitrejši od veliko težjega in precej počasnejšega reševalnega vozila. Takrat so testiranja glede razlike v času prihoda na kraj nesreče reševalca motorista in reševalnega vozila pokazala nekaj več kot 40 minut, seveda v prid motorja.
Če do človeka, ki potrebuje oživljanje, pride pomoč v desetih minutah, se možnost njegovega preživetja poveča za 63 odstotkov. V Sloveniji je v zadnjih osmih letih delovanja reševalcev na motorjih med tistimi, ki so potrebovali takojšnjo pomoč, dokazano preživelo dvanajst odstotkov več ljudi. Če bi ti reševalci delovali tudi drugod, ne le v Mariboru, Ljubljani ter na območju Kopra, Izole in Pirana, kjer opravijo skupaj okoli osem tisoč posredovanj, bi bile številke še višje.
Deset let so se delali norca. »Zato trdim, da je ministrstvo za zdravje odgovorno za smrt najmanj 400 ljudi. Deset let so se delali norca,« pravi Mitja Vilar, ki se z birokratsko ignoranco, togostjo in najpogostejšim odgovorom »zakon tega ne predvideva« noče sprijazniti.
Pot do uvedbe reševalcev na motorjih, ki rešujejo življenja, je bila res dolga in trnova. Deset let je trajalo, da mu je uspelo toliko omajati sistem, da je priznal prednosti njegove učinkovite ter v bistvu preproste in poceni zamisli. Na periferiji, na primer v občinah Dobrepolje, Višnja Gora in Ivančna Gorica, kjer je za reševanje kljub precejšnji oddaljenosti pristojna ljubljanska reševalna postaja, mu še vedno ni uspelo uvesti reševalnih motorjev. Če pustimo ob strani dragocenost rešenih življenj, je dovolj zgovorna ekonomska logika: motor stane 10 tisoč evrov, reševalna oprema dodatnih 40 tisoč evrov. Pravi drobiž, če upoštevate, da oskrba najteže poškodovanih, ki pridejo na CIT, dnevno stane od 1200 do 1400 evrov. »Če le enemu človeku skrajšate bivanje na oddelku za deset dni, pokrijete stroške motorja. Če trem, imate že prvo leto pokrite stroške opreme, če petim, pa tudi stroške za plače,« je jasen Mitja Vilar.
O dolgoletnem uradniškem prelaganju odgovornosti in sprenevedanju; trditvah, da medicinski tehniki na motorjih niso strokovno usposobljeni (mar po tej logiki tudi tisti v reševalnih vozilih in helikopterjih niso?!); pa skopem odgovoru zdravniške zbornice, da ne vedo, s čim se ukvarjajo medicinski tehniki, ker teh pač ne združujejo v svoji zbornici (!); ali o tem, da ga je davčna uprava pred leti oglobila, češ da se vede kot »neodgovoren gospodar«, ker je njegov študentski servis Študent investiral v mariborski reševalni motor, pa pri tem nič zaslužil. O vsem tem in še marsikakšni grenki izkušnji vam lahko Mitja Vilar govori še in še. On pa bi zgolj rad reševal življenja in nižal stroške za zdravstveno varstvo.
»Sistem išče rešitve, ko bi z eno samo potezo prihranil veliko denarja, ampak treba se je ukvarjati z vsakim segmentom posebej. To pa seveda zahteva več znanja in truda,« pravi.
Sam je glede svojega znanja sicer skromen. »Kaj pa sem? Industrijski oblikovalec po izobrazbi, ki se za povrh ukvarja z drugimi stvarmi.« Prav zato je njegov pogled na stvari lahko tako logičen. »Kot otrok sem se rad igral z legokockami, in zdaj v bistvu ne počnem nič drugega kot to, le da so kocke drugačne,« pravi. Pred časom je kazensko ovadil tri zadnje ministre za promet, Janeza Božiča, Radovana Žerjava in Patricka Vlačiča, zaradi povzročitve smrti 54 ljudi iz malomarnosti zaradi neupoštevanja potrebnih ukrepov.
Prometni ministri naj odgovarjajo! Potem ko je vlak na nezavarovanem železniškem prehodu v Depali vasi znova povozil človeka, je Mitja Vilar takratnemu ministru Božiču namreč posredoval predlog, kako bi lahko take nesreče preprečili. Pa se ni zgodilo nič; tudi na odgovor naslednjih dveh ministrov je čakal zaman. Po smrti mame in otroka na prehodu v Cirkovcih pa se je odločil za omenjeno kazensko ovadbo.
»Ljudje stopijo pred vlak hote ali nehote. Prvi delajo samomor, drugi vlak prezrejo. To pomeni, da je treba vlak narediti bolj viden,« logično razmišlja Vilar. Na lokomotivo je treba namestiti stroboskopske žaromete, to so tiste zelo močne utripajoče luči, ki vas na avtocesti opozarjajo na gradbišče. Že ena luč je več kot opazna, lokomotiva jih bo imela osem. Po stečajih gradbenih podjetij jih je pri njih mogoče kupiti poceni in z njimi opremiti nekaj deset lokomotiv, je značilno iznajdljiv.
Drugi njegov predlog je, da na nezavarovanih železniških prehodih na ovinkih, kjer se vlak zaradi nepreglednosti težko pravočasno opazi, poleg tega se ga pri prečkanju, na primer s traktorjem, zaradi hrupa težko sliši, postavijo velika zrcala. Večja od tistih na cesti – in odsev stroboskopskih luči na lokomotivi bi bil zagotovo opazen. »Vse to je mogoče narediti,« je prepričan Mitja Vilar.
Pa njegovih predlogov glede varnosti v železniškem prometu s tem še ni konec. »Če že pride do trka, sta dva razloga za smrt: izjemen pospešek ob udarcu, ko je učinek enak, kot če bi skočil na ravna tla. Drugi pa je, da lokomotiva avto z zdajšnjim snegobranom mečka, dokler se ne ustavi.« Rešitev, ki jo predlaga, je seveda preprosta: varnostna blazina po avtomobilskem vzoru, torej »trainbag«, s katero bi se povečala naletna površina. Pa novi, hidravlično vodeni snegobran, ki bi sekundo po udarcu avto odrinil levo ali desno, ne pa ga potiskal pred seboj. Mitja Vilar predvideva tudi nov zavorni sistem, s katerim bi se vlak ustavil veliko hitreje kot zdaj, ko zavira na enak način kot pred slabimi dvesto leti. Res pa bi morali biti potniki med vožnjo zato privezani.
Rešitev ponuja tudi glede zapornic. »Na leto se v Sloveniji na železniških prehodih polomi od 150 do 250 zapornic, zamenjava vsake pa stane od sedem do osem tisoč evrov. Zato sem se domislil, da bi naredili gibljive zapornice, iz materiala, ki se ne zlomi. Pa nič,« pravi Mitja Vilar, ki pa je podjetno vnesel predlog sprememb v zakon o varnosti železniškega prometa (za vse omenjeno je bilo treba dodati zgolj en stavek in eno besedo!), ki bo na pobudo nekaterih Vilarju naklonjenih poslancev priromal tudi v parlament.
Kot rečeno, Mitja Vilar kljub vsemu ne odneha zlahka. Tako kot mu ne zmanjka zares izvirnih zamisli. Ena od teh, če se še malo zadržimo na železnici, je namestitev posebnih naprav na lokomotive, ki bi z zvočno frekvenco, slišno le za medvede in druge živali, te odganjala s proge. Vlak v Sloveniji namreč vsako leto povozi precej živali. Pogosto ne do smrti in ranjene živali so za človeka še toliko nevarnejše, doda Vilar.
Gasilski lov za vlakom. Njegovo preprosto, a nadvse logično razmišljanje me vedno znova preseneti. Vse od tistega daljnega leta 1994, ko sem mu prisluhnila prvič. »Tudi zaradi vas so se stvari začele premikati,« pravi. In postreže z novo zamislijo – gasilci na motorjih. Imajo jih na Hrvaškem in v Grčiji, slovenski bi bili na motorjih enduro, s kakršnimi se lahko vozijo tudi po brezpotjih.
Pred štirimi leti je upravi za zaščito in reševanje tako poslal predlog, da bi v gasilskih brigadah uvedli motorje. Do (usklajenega) nasprotovanja gasilcev je prišlo med drugim zato, ker naj bi bilo pri gašenju požarov potrebnih vsaj sedem gasilcev, pa čeprav se Mitja Vilar nasprotnikom svoje zamisli ves čas trudi dopovedati, da gre pri gasilcih na motorjih, na katere je mogoče namestiti osnovno, a za začetno pomoč vsekakor učinkovito opremo, v prvi vrsti za reševanje ljudi, pa seveda tudi za začetno gašenje. Lani je na slovenskih cestah zagorelo in zgorelo na primer šest kamionov ter dva avtobusa. Posebej kritične so avtoceste v vzhodnem delu države, kjer ni odstavnih pasov. Skozi zastoje se motor zagotovo prebije hitreje kot večji avto, sploh ker bi lahko omenjene gasilce na motorjih namestili na ključnih točkah, na primer na cestninskih postajah, od koder bi lahko posredovali zelo hitro.
Gasilec na motorju, predlaga Mitja Vilar, bi bil odlična rešitev tudi na železnici, na primer na progi Divača–Koper. Poleti tam prav zaradi isker z vlaka pogosto zagori, požari pa imajo občasno katastrofalne posledice. »Ob posebej vročih dnevih bi bil gasilec na motorju z vodo parkiran v Divači, šel na progo, saj po njej z motorjem zlahka voziš, deset minut za vlakom, in po potrebi pogasil prve zametke požara ali vsaj takoj poklical pomoč,« pravi Mitja Vilar in oriše še vrsto drugih možnosti, ko bi motor lahko prišel zelo prav. Reševanje pri potresih, na primer, ko se je po težkem terenu težko prebiti do ponesrečenih in so prizadeta tudi sredstva za komunikacijo, je le ena od njih.
Prav z vsem, kar se mu poraja v zelo praktično naravnani glavi, se niti nima časa nenehno ukvarjati. Nezaupanje, dvom in ignoranca, na katere je že tolikokrat naletel, mu ne jemljejo zgolj časa, temveč tudi energijo. Za marsikoga, ki ima v rokah vzvode moči in odločanja, je Mitja Vilar pač predvsem navaden, torej nepomemben, ampak hkrati zelo sitno vztrajen državljan. Ampak prav takim, kakršen je on, bi morali vsi še toliko skrbneje prisluhniti. Navsezadnje bi zgolj rad rešil kakšno življenje.
Mitja Vilar je med drugim že testiral reševalno dirkalno vozilo. Z dirkalnikom, s kakršnim se na primer vozi tudi reli, opremljenim z osnovno medicinsko in gasilsko opremo, bi lahko hitro prišli do človeka, ki potrebuje hitro medicinsko pomoč. Pred motorjem ima to prednost, da je uporaben tudi v slabših vremenskih razmerah, veliko lažji in okretnejši je od reševalnega reanimacijskega vozila, poleg tega je mogoče brez posebnih predelav uporabiti avtomobile iz serijske proizvodnje.
»Policisti imajo okoli 200 motorjev, naredijo tudi 7 milijonov kilometrov na leto, ampak ministrstvo za zdravje, ki je od policije oddaljeno 28 metrov, jih ni niti enkrat vprašalo po njihovih izkušnjah. Prav policisti, ki so največkrat prvi na kraju nesreče, bi si želeli čimprejšnje pomoči.«
