Mitja Božič

Ko ustvarja, se umakne, ko pa je čas, da predstavi svoje delo, je pripravljen na vsako vprašanje. Kar pa seveda ne pomeni, da v odgovorih razkrije prav vse, kar bi nas zanimalo. Ampak brez skrbi – v zanimivem pogovoru boste izvedeli tudi to, kdaj se umakne pred drugimi in ne nazadnje tudi to, kateri predmet v njegovem domu mu je najbolj pri srcu.

Znani ste kot perfekcionist, ki vedno skuša napredovati v glasbi. Se kdaj zaradi glasovnih sposobnosti čutite omejenega?

Za moškega imam kar velik razpon glasu – tri oktave, vendar to ni pomembno. Ko sem začel kariero, nisem znal peti in svojih omejitev sem se zavedal. Šest let sem vsak dan vadil petje, zdaj pa je moja tehnika dobro postavljena, svoj vokal znam maksimalno izrabiti. Toda to je le baza, pevski organ, kjer je potrebno tehnično znanje. Danes znam peti tako dobro, da so vse pesmi na novem albumu Dvigni krila posnete v največ drugem ali tretjem poskusu. Pevca naredi dobrega tisto v glavi, ne organ. Če ima nekdo najboljši voh, še ne pomeni, da je zato najboljši kuhar. Če me pevci sprašujejo za nasvet, jim povem, da je osnova tehnika, ritmi in gradacije pa so druge stvari. Pevci smo prenašalci sporočil občinstvu. Najpomembnejša so besedila, potem glasba, na koncu pa ti, ki moraš občinstvu posredovati pesem tako, da ji verjame. To je dober pevec! Če daš pevcu prebrati pesem, on pa ne ve, katera beseda je najpomembnejša v vsaki vrstici, mu ne pomaga niti največji razpon glasu. Nekoč me je nekdo vprašal, kaj naredi dobrega avtorja. Dejal sem mu, naj gleda televizijski dnevnik, kjer bo videl, da slovenski kmet ne more prodati krompirja, ker je desetkrat cenejši nizozemski krompir. Če mu bo zanj vseeno, potem ne bo nikoli napisal dobre pesmi. Enako je, če kdo muči živali ali poseka lepo drevo – če ti je vseeno, potem dobre pesmi ne bo.

Več v tiskanihZvezdah (št. 21/ 2015 )