osebni arhiv

Špela Rozin velja za drugo najuspešnejšo slovensko profesionalno filmsko igralko po Iti Rini. Do danes je posnela 53 filmov, tudi kar nekaj za študente, veliko televizijskih dram, novoletnih oddaj in okoli 10 televizijskih serij v raznih državah (v tujini večinoma pod umetniškim imenom Sheyla Rosin). Nastopila je v celovečercih Osebna prtljaga in Prasica, slabšalni izraz za žensko ter v serijah Protagonistke in Poklicani.

Vse se je začelo leta 1958 v središču Ljubljane, ko se je Špela Rozin s sošolko vračala domov in jo je vljudno nagovoril Žarko Petan. »Vprašal me je, ali bi igrala v kratkem filmu Mirka Groblerja. Mislila sem, da ne misli resno, vendar je nato stopil do moje mame. Stara sem bila namreč 15 let. Starši niso imeli nič proti in tako sem v kratkem filmu On in njegovi nastopila v kratki sceni na avtobusu. Po tem 'nastopu' sem sodelovala pri filmu Dobri stari pianino, kamor me je povabil France Kosmač. Najbolj fino mi je bilo, da sem spoznala Frana Milčinskega - Ježka in pri enomesečnem snemanju usvojila znanje filmske tehnike,« pripoveduje.

osebni arhiv

Potem je sledila glavna vloga v kratkem filmu Skrivnost režiserja Zvonimirja Sintiča, nato je bila dekle na kolesu ob partnerju Tončiju Vrdoljaku v filmu Tri četrtine sonca režiserja Jožeta Babiča, zatem pa so jo poklicali v Beograd. Tam je po poskusnem snemanju dobila glavni vlogi v filmih Partizanske zgodbe Stoleta Jankovića in Pesem Radoša Novakovića po romanu Oskarja Daviča. Mirko Grobler jo je nato povabil odigrat glavno vlogo v filmu Nočni izlet. »To je bil moderen film, kakršnih do tedaj v Jugoslaviji še nismo imeli, in je požel velik uspeh,« se spominja.

V Beogradu je leta 1961 po dvakratnih poskusnih snemanjih v veliki konkurenci igralk dobila naslovno vlogo v filmu Čudno dekle. Ta legendarni film o modernem urbanem dekletu ji je za vlogo Minje prinesel nagrado občinstva, po anketi časopisa Sport i svet Beograd pa je bila razglašena za najpopularnejšo jugoslovansko igralko leta 1962. Istega leta je v Ljubljani snemala film Peščeni grad Boštjana Hladnika, nato pa je bila po priporočilu poljskega režiserja Andrzeja Wajde povabljena na Poljsko, kjer je leta 1962 dobila glavno vlogo v filmu Weekendy - Julia.

osebni arhiv

Jovanka jo je nagovarjala

Od tam se je podala v Italijo. Za to je bila 'kriva' njena najboljša prijateljica Irena Prosen, s katero sta še vedno na zvezi. »Spoznali sva se na začetku 60. let, ko sva obe snemali v Beogradu in stanovali v istem hotelu. Ko je snemala v Rimu, me je nagovorila, naj pridem tja, češ da je veliko priložnosti za delo. In res je bilo tako. Ko sem prišla v menedžersko agencijo, sem dobila tri glavne vloge eno za drugo, in to v spektaklih, torej sem dobila delo za celo leto. Posnela sem več kot dvajset filmov, če računam tudi tiste, ki sem jih pomagala realizirati študentom,« razlaga. Zadnji film, ki ga je Špela posnela tam, je bil Robin Hood leta 1970.

Ves čas je snemala tudi v Jugoslaviji. Jovan Živanović jo je leta 1965 povabil v film Kako sta se ljubila Romeo in Julija. Glavno vlogo Jasne sta s scenaristom Žiko Lazićem napisala zanjo. Istega leta je posnela glavno vlogo v filmu Varovanec v režiji Vladana Slijepčevića, ki je na festivalu v Benetkah 1966 postal zelo odmeven. Leta 1969 je sodelovala tudi pri legendarnem filmu Veljka Bulajića Bitka na Neretvi, ki je bil nominiran tudi za oskarja za najboljši tujejezični film.

Na premieri v Sarajevu sta bila prisotna tudi Tito in Jovanka. »Po premieri na sprejemu v Skenderiji se je Tito z igralci – tako z našimi kot s tujimi – dolgo pogovarjal. Presenečena sem bila, koliko mojih vlog je videl. Zelo rad je imel film. Jovanka pa me je nagovarjala, naj se vrnem v domovino in snemam več filmov doma, da je škoda, ker nisem stalno v Beogradu.«

Svoboda pred slavo in denarjem

Po nastopu v ameriškem filmu Skrivna invazija leta 1963 Rogerja Cormana je dobila tudi ponudbo za sedemletni angažma v Ameriki, a je ni sprejela. »Bilo bi mi geografsko predaleč, v Evropo bi lahko potovala le z dovoljenjem producenta in ne bi imela ravno pretirane svobode glede izbire vlog. Moj partner iz filma Skrivna invazija, slavni Mickey Rooney, mi je potožil, da je bil pod pogodbo že kot otrok. Pripovedoval je, kako je trpel in garal, ko je moral leta in leta živeti in delati vse, kar so od njega zahtevali producenti. Mene takšno življenje ni privlačilo, imela sem status svobodne umetnice,« pravi.

Vito Tofaj

Leta 1970 je v Ljubljani spoznala svojega bodočega moža, scenografa in akademskega slikarja Ismarja Mujezinovića, in se z njim še isto leto poročila. »Srečala sva se, ko sta z režiserjem Milutinom Kosovcem prišla v Ljubljano. Pripravljali so film Devetnajst deklet in en mornar. Ker se je snemanje serije Vodnik po Ljubljani za TV Slovenija Jožeta Pogačnika ravno ustavilo, sem lahko sprejela glavno vlogo v njem. Snemanje v Bosni se je zaradi nepredvidenih pripetljajev zelo zavleklo. Po dveh mesecih še nismo končali filma, tako da sva imela z Ismarjem dovolj časa, da se spoznava,« pripoveduje Špela.

osebni arhiv

V zakonu se jima je rodil sin, imata pa tudi dve vnukinji. Svoj čas najraje preživlja z njimi in prijatelji, zelo rada pa ima tudi živali, naravo in morje. Ob tem pa nenehno pozorno opazuje svet, v katerem živimo.