osebni arhiv

Marko Bošnjak se je pred kratkim s svojo ekipo mudil v Sloveniji, potem ko je bila za njim že promocijska turneja po Evropi, med katero so obiskali Amsterdam, London in Madrid. »Bilo je zelo lepo. Mislim, da bom imel to turnejo v lepšem spominu kot pa samo Evrovizijo, saj je bilo tu manj pritiska, le povezovanje, druženje in predstavljanje naše pesmi,« je iskren Marko. Na poti v London je spoznal tudi slovenskega evrovizijskega predstavnika Klemna Slakonjo: »Srečala sva se že na letališču in potem sva bila na letalu glavna. Hitro so naju prepoznali. Potniki, ki so sedeli poleg Klemna, so bili Hrvati in so se želeli fotografirati z mano, potniki, ki so sedeli pri meni, so bili Slovenci in so se želeli fotografirati s Klemnom. Tako sva potem v nekaj minutah postala zvezdi tistega leta.«

Na evropski promociji je prejel dobre odzive: »London je bil zelo lep, tudi glede mojega nastopa in interakcije z občinstvom. Tam sem se res počutil dobrodošlega. V Madridu pa smo doživeli najbolj noro zabavo. Tam smo bili vsi malo nori, saj so tam tudi najbolj goreči oboževalci Evrovizije, prav vidi se, kako uživajo v tem dogajanju,« pravi. Dobro pa je bil sprejet tudi v Sloveniji in zanj vlada veliko medijsko zanimanje, za našo državo pa ima tudi same lepe besede: »V Sloveniji je vedno odlično, Slovenijo imam zelo rad. Rad pridem za vikend na Bled, obiskal sem tudi Vintgar. Čudovito naravo imate, zato zelo rad iz Zagreba, kjer živim, pobegnem v Slovenijo.«

osebni arhiv

Hrvat z bosanskimi koreninami

Marko je sicer rojen v Mostarju. »Tam sem odrasel in hkrati začel svojo kariero tudi v Srbiji na Pinkovih zvezdicah še kot otrok. S štirinajstimi leti pa sem se preselil v Zagreb. Za to ni bilo kakšnega drastičnega razloga, kot na primer ločitev staršev, selitev, temveč sem le želel graditi svojo glasbeno kariero. Vedel sem, da pot za to ni najboljša iz Hercegovine, ampak sem moral oditi nekam, kjer bom imel več priložnosti. V Zagrebu sem potem obiskoval šolo petja in srednjo šolo za grafiko, oblikovanje in medijsko produkcijo. Izbral sem si smer medijska produkcija, ker me je to takrat najbolj zanimalo, zdaj pa študiram odnose z javnostmi in komunikacije,« pove simpatični mladenič. »Ponosen sem na to, da sem bosanski Hrvat, imam dve domovini in sem vesel, da bom lahko eno od njih predstavljal na tako ogromnem tekmovanju. Verjamem, da je glasba čustvo in da umetniška ekspresija nadvladuje neke nacionalne značilnosti.«

Nihče iz njegove družine se pred njim ni ukvarjal z glasbo. »Moji starši ne prihajajo iz glasbenega sveta, zgolj zelo radi pojejo. V glasbo me je pravzaprav usmerila nuna v cerkvenem zboru. Moje sestre so obiskovale cerkveni zbor in potem jim je mama rekla, da ne morejo iti, če s sabo ne vzamejo še mene. Tako je potem nuna odkrila, da znam peti, in me je tudi prijavljala na festivale duhovne oziroma cerkvene glasbe. In takrat se je vse začelo. Od mojega petega leta.«

osebni arhiv

10 let od zmage

Pred natanko desetimi leti se je prvič javno predstavil balkanskemu občinstvu in zmagal na Pinkovih zvezdicah: »To so spremljali gledalci v državah nekdanje Jugoslavije, v Sloveniji in na Hrvaškem sicer manj kot v Srbiji, Črni gori, Makedoniji in tudi Bosni in Hercegovini.« Zdaj pa je prišlo novo obdobje njegovega ustvarjanja in čas za njegovo zmagovalno pesem Poison Cake: »To je malce nora pesem, saj drugače pojem balade. Sem zelo čustvena oseba, rad se izražam skozi balade, a po letu 2022, ko sem na Dori osvojil 2. mesto, se vračam z nečim bolj tveganim. Rad imam tveganja in spajanje različnih žanrov v nekaj, kar je zelo teatralno. Želel sem ustvariti mali teater na odru, vse frustracije in čustva, ki jih imamo, a so nekako potisnjene, ker niso družbeno sprejemljive. In jih potem jasno in glasno ubesediti in se zavzeti, da se bo v vesolju vse 'zbalansiralo'. Pesem govori o maščevanju, ampak ne nujno o našem osebnem maščevanju, temveč da verjamemo, da bo karma položila svoje račune in da se bo vse postavilo na svoje mesto. Za vse, ki so se nekoč počutili marginalizirani ali zavrnjeni, da lahko prevzamejo nadzor nad dogajanjem.« Obljublja, da bo odrski nastop odmeven: »Bo zelo mračno, atmosferično in teatralno. Z mano bodo tudi štiri plesalke in tako tudi skozi ples pripovedujemo neko zgodbo. Bodo tudi efekti, vse bo vključeno.«

Od evrovizijskega dogajanja pričakuje veliko zabave, druženja in novih poznanstev, a hkrati tudi preboj v finale: »Za to se trudim in verjamem, da bomo lahko presenetili. Imam mlado ekipo, a smo dobili tudi nasvete starejših glasbenih kolegov. Čeprav se zavedajo, da je danes to vse zelo drugače kot nekoč. Definitivno je bil dober nasvet ta, naj verjamemo v našo vizijo in naj se ne predamo do konca. Gremo se borit.«

Uporaben nasvet je dobil tudi od lanskega hrvaškega evrovizijskega predstavnika Baby Lasagne: »Rekel mi je, naj se oborožim s potrpljenjem in hrano. Da ni v dvorani tako glamurozno, kot je videti, in da naj imam vedno pri sebi kaj za jesti. In naj se odklopim z interneta, stavnic ter se osredotočim le na ljudi okoli sebe in na to, kar moramo pokazati na tej sceni, in naj ne razmišljam o ničemer drugem.«