Če bi obstajal recept za srečo, bi bil dr. Marc Schulz, namestnik vodje harvardske raziskave o razvoju odraslih in predstojnik katedre za psihologijo na kolidžu Bryn Mawr, zagotovo najsrečnejši človek na svetu. Ker vodi najdaljšo raziskavo o sreči – na Harvardu so namreč že pred 86 leti začeli spremljati izbrane moške, pozneje pa vključili še njihove žene in potomce – ima največ informacij o tem, kaj nas osrečuje. To je bila tudi tema njegovega predavanja na festivalu Weekend Media v Rovinju. Za srečo so dobri odnosi pomembnejši od česarkoli drugega.

Niti nekaj tednov ni minilo, odkar sem se vrnila z ljubega mi otoka, in že sem izgubila spomin sebe na njem, sproščene, mehke, nasmejane in ljubeznive. Tudi takšna znam biti, ja.

Politiko že dolgo gleda od zunaj in predvsem razmišlja. Danes bi se marsičesa lotil drugače, priznava, in vsakemu novemu rodu politikov priporoča, naj ne živijo s prepričanjem, da se je življenje začelo z njimi. »Naj pogledajo, kaj se je dogajalo v preteklosti, naj o izkušnjah vprašajo predhodnike. Predvsem pa naj imajo pogled usmerjen naprej, naj premišljujejo o tem, kaj bodo čez desetletje o njihovem ravnanju menili tisti, ki pridejo za njimi.«

Kaj počnejo Slovenke leta danes? V vsem tem času ste jih izbrali že 35, med letoma 2016 in 2018 pa tri ženske leta. Čas je, da nam predlagate novo Slovenko leta!

Kot čipka nežne vrtnice v koralnem odtenku, alstromerije, evkaliptus, campanula in lisianthus so le nekatere od rož, ki jih je Karmen Kovač Resnik iz Domžal uporabila za prekrasen šopek, s katerim je nedavno zmagala na državnem prvenstvu v cvetličarstvu.

»Mislil sem, da bom vse življenje jadralec, saj sem nor na morje, jadrnice, potapljanje, ribolov,« pravi eden naših najbolj znanih fotografov Arne Hodalič, ki v teh dneh izdaja avtobiografsko knjigo Moje svetlobe.

Izkazalo se je, da je nova zdravnica nekdanja soproga bralkinega moža. 'Ni me hotela poslati v laboratorij, mi je pa rekla, naj malo manj seksam, če že imam take ponavljajoče se težave, in pa kaj da iščem tipe z velikim t…'

Pred slabima dvema tednoma so starši otrok z OŠ Vrhovci v Ljubljani od šole prejeli skopo obvestilo. V treh stavkih je pisalo, da »je včeraj učenec zagrozil, da bo danes prinesel orožje v šolo«. Policija je izvedla postopek. Otrok orožja pri sebi ni imel. Starši so odreagirali, kot bi vsak starš. S šokom, paniko, z vprašanji. Predvsem o tem, zakaj obvestilo šele takrat, ko so otroci že v šoli. In zakaj je v šoli tudi ta, ki je grozil. Protokol ravnanja in obveščanja ob grožnji z orožjem v šolah po novem imamo. Se pa ob tem dogodku postavlja vprašanje, ali je obveščanje dobro zamišljeno.

V okviru Festivala za tretje življenjsko obdobje je Srebrna nit v Cankarjevem domu pripravila okroglo mizo in na njej so strokovnjaki z različnih področij besedovali o tem, kako smo pripravljeni na udejanjanje zakona o dolgotrajni oskrbi. Eeee … slabo, se je pokazalo. Eden od sodelujočih je govoril o vlaku, na katerega bo treba skočiti. Vlak bo pripeljal natanko opolnoči 1. julija 2025 – vprašanje pa je, kaj bo s potniki in s prtljago.

Tia ima osemnajst let. Ima skrbno nalakirane nohte, za vratom koketno rutko. Rada ima živali in sprehode, rada posluša rock, rada bere. In rada ima zeleno. Tipična osemnajstletnica, bi lahko rekli, vendar ni. Tia ne hodi in ne govori, njena rutka skriva cevko v grlu, ki ji pomaga dihati. Ob sebi štiriindvajset ur na dan potrebuje nekoga, da ji pomaga. Pri vsem.

Na rehabilitacijo v Ljubljano prihaja skupina desetih otrok iz Gaze, telesnih in duševnih invalidov, ki so na svetu komaj nekaj let, pa vendar je vsak pretrpel za tisoč življenj zla. Medtem pa Izrael počne vse, da pritok pohabljenih in strtih zlepa ne bo presahnil.

Nežna, mirna, obenem pa močna in z nogami trdno na tleh v hipu očara s svojo milino ter toplimi očmi. Vendar je vse to trdo prigarano. Kar štirikrat se je morala soočiti z diagnozo rak, da je končno začela živeti drugače, imeti rada sebe in se ne razdaja več samo za druge. »Dobesedno sem morala postati drug človek, sicer se ne bi dobro končalo,« pripoveduje 47-letna Ljubljančanka Polona Klarič.

Nikoli končani šov »Slovenija ima krizo« je prejšnji teden postregel s prizori ljudi iz Slovenske Bistrice, ki so v dolgih vrstah čakali na vpis k novi osebni zdravnici. Sem in tja si je kdo krajšal čas z zmerjanjem konkurentov za odrešilno zdravljenje, ki da so prišli z več karticami, histerični mašineriji, ki proizvaja ta šov, pa je vse uspelo prikazati kot izbruh zombijev, porojenih iz implozije slovenskega javnega zdravstva. Skratka kolaps.