Miran Juršič

Ne bi se mogla pohvaliti, da sem ravno strašno aktivna na družbenih omrežjih, ker se moram zmeraj znova krotiti, da kakšnim anonimnim bedakom ne pišem komentarjev. Oni vedo, kdo sem jaz, jaz pa po njihovih miselnih iztrebkih lahko samo ugibam, kam sodijo po svojem političnem prepričanju; njihove izobrazbe in siceršnje pismenosti ne moreš ugotoviti, ker se v svojem svetem besu popolnoma spustijo z verige. Sem že zasačila znance, ki se bahajo z diplomami in doktorati, kako svinjajo in žalijo v žargonu najnižje kategorije. S takšnimi se ni pametno zapletati v dopisovanje, ker ne moreš zmagati. Če hočeš po drugih bruhati nesnago, jo moraš imeti v sebi.

Me je pa na spletu razkurila znanka, sicer politična aktivistka z leve strani, ki ne loči med novinarstvom in propagando, kar je vsekakor katastrofa. Še večja groza je, da se za novinarje razglašajo ljudje, ki jih plačujejo politiki, da širijo njihove ideje in podpirajo njihove ljudi, nasprotnike pa, razumljivo, tlačijo v blato. Vsako najmanjšo iskrico so pripravljeni razpihniti v grmado, na kateri naj se scvrejo oni drugi. Na eni od njih trenutno pečejo predsednico državnega zbora Urško Klakočar Župančič (UKZ), novica se vlači po spletu. Seveda sem šla takoj gledat, kaj hudiča je spet zagrešila  – da ni spet kje stopicljala v svojih znamenitih rdečih čevljih in komu stopila na črni žulj? No, to pot je še huje. Pred enim od poslancev je dvignila krilo, se zgražajo na družbenih omrežjih. Čista pornografija. Morda celo spolno nadlegovanje? Nekje najdem fotografijo UKZ, posneto od zadaj, kako kaže svoje sicer nesporno lepe noge vključno s spodnjicami, posutimi z rožicami. Tudi nam brez forenzičnega znanja je hitro jasno, da gre za fotomontažo.

Unsplash

Kakšen je torej najnovejši Gretin, pardon, Urškin greh? Medtem ko gre v parlamentu do svojega delovnega mesta, pred poslancem NSi Aleksandrom Reberškom ob kolenu nekoliko potegne krilo navzgor, ne dovolj daleč, da bi se kdo utegnil onesvestiti. Reberšek je namreč na eni od tistih televizij, ki obvladajo propagando, med drugim osiral predsednico, da prihaja v parlament – pompozno. Pa mu je s tisto gesto (ne bodite razočarani, na posnetku je komaj kaj videti) sakrastično pokazala, kaj je to pompozen prihod. Mati božja, če zaradi nekakšne uravnoteženosti pač mora biti na čelu parlamenta ženska, naj bo vsaj nuna, bi najbrž morali zapisati v skupščinske dokumente.

Še posebej pa sezuje tale tvit, ki ga prispeval Pavel Rupar na X:

»Šopiri se kot pav, misli, da je orel, krade kot sraka, izgleda kot ščinkavec, laže kot pes, strelja kozle, v resnici je pa navaden golob!« Golob seveda z malo, za vsak primer, če bi prišlo do kakšnih tožb. No, pa poglejmo – samozvani voditelj upokojencev, ki jih zganja v Ljubljano z avtobusi in sendviči, je zaradi kraje 40.000 evrov tržiški občini fasal leto dni zapora in denar je moral vrniti. Ko je bil še poslanec, je predlagal pregled mednožja nekaterih poslank. Pred kamero je svoji ljubici očital, da »f... brez kondoma«, in tudi za kakšno stanovanje ni znal razložiti, kje ga je dobil. Na spletu zbira prostovoljne prispevke za humanitarne namene, pa tudi za financiranje svoje dejavnosti za dobrobit upokojencev. Nekako ni opazil, da je v tistem tvitu, namenjenem Golobu (in ki ga vodstvo SDS veselo deli), pravzaprav opisal sebe? Nekateri očitno kurijo grmado, na kateri sami sedijo.

Tudi tole sem pobrala s Facebooka in veselo delila naprej: »Namen propagande ni iz ljudi narediti bedake. Njena ciljna skupina že od samega začetka so bedaki.«  George Bernard Shaw

Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 11, 18. marec 2025.

revija Jana