Kaj imajo skupnega urugvajski predsednik, španski župan, butanski kralj in papež? Vsi štirje s svojim zgledom spreminjajo svet.

»Politika je plemenita dejavnost. Ponovno jo moramo udejanjiti kot klic, kot predanost, kot žrtvovanje za skupno dobro,« je dejal papež Frančišek. In novi poglavar rimskokatoliškega sveta je to izjavo vzel še kako resno. Le malokdo si je mislil, da bo papež, ki so ga kardinali izbrali za naslednika intelektualnega Benedikta, v hipu osvojil svet. Ne le vernikov, temveč vse, celo ateistom se je prikupil z nekaj spravnimi izjavami. Frančišek je preprosto človek, ki ga moraš spoštovati, ker je človeški. Ker si sam nosi kovček, ker uhaja stražarjem, ker se rad pogovarja z ljudmi, ker pove, kar si misli, ker je spontan in predvsem – ker si iskreno želi dobro za vse ljudi. Papežu Frančišku preprosto lahko verjamemo na besedo. Še pomembneje pa je, da je očitno pravi človek na pravem mestu v času, ko se moramo resno vprašati, kakšne so naše vrednote in v kakšni družbi živimo.

»Kako da to, da je umrl star brezdomec, ni vredno novice v medijih, da je borzni indeks padel za dve točki, pa?« se je denimo spraševal. Težko bi si mislili, da bodo izjave vodje krščanskega sveta skorajda identične izjavam protikapitalističnih protestnikov. V kritiki potrošništva je neizprosen. »Boli me, kadar vidim nuno ali duhovnika v najnovejšem avtomobilu. Tega ne moremo početi. Avto je nujen za opravljanje dela, toda, prosim, izberite skromen avto. Če si zaželite razkošnega, pomislite na otroke, ki umirajo od lakote,« je zabičal duhovščini. In ni ostal le pri besedah: zapravljivega nemškega škofa je, takoj ko je izvedel za njegov hedonizem, odslovil. Pa tudi naši cerkveni dostojanstveniki niso ostali nekaznovani za grabežljivo upravljanje cerkvenega denarja.

Kajti po papeževem prepričanju so kapitalizem zlo, denar hudičevo seme in zapravljanje nečimrnost. Če zelo pretiravamo, seveda. Vendar je Frančišek v resnici  nasprotnik »oboževanja denarja«, kot se je izrazil, in meni, da mora »denar služiti, ne pa vladati.« Prepričan je, da »gospodarski sistem, kakršen je sedaj, ubija«, a ko so ga novinarji izzvali, ali je marksist, je to zanikal, hitro pa dodal, da kljub temu pozna nekaj marksistov, ki so zelo fini ljudje. Toda pri bičanju kapitalističnega sistema ostaja neomajen: »Človekove pravice niso napadene le s terorizmom, diktaturo ali nasiljem, temveč tudi z nepravičnim gospodarskim sistemom, ki omogoča velike neenakosti.«

Da ne bi ostal le pri leporečenju in skromnosti, ki je trenutno magnet za ljudstvo, je v roke vzel veliko metlo in začel pometati najprej pred svojim pragom: vatikanski bankirji, cerkveni mešetarji, kurijski dvoličneži – vsi so na Frančiškovem udaru, s tem, ko udejanja svoja prepričanja.

Predsednik, gverilski Robin Hood

Frančišek je tudi skorajda malce naivno dejal, da »prosi Gospoda, naj nam pošlje več politikov, ki bi bili zaskrbljeni zaradi stanja družbe, ljudi in življenja revnih.« A očitno ga je gospod uslišal, saj je na zemeljski obli poleg njega že nekaj politikov, ki se zavedajo stanja družbe in ga poskušajo spremeniti.

Mogoče je v tem najradikalnejši urugvajski predsednik José Mujica. Skoraj istih let je kot papež Frančišek, tudi on je iz Latinske Amerike in tudi on živi izjemno skromno. Tako skromno, da so ga razglasili za najrevnejšega svetovnega predsednika. Pa tudi za najdarežljivejšega. Večino svoje 7500 evrov visoke predsedniške plače vsak mesec nakaže dobrodelnim organizacijam. Skupaj z ženo živita le z desetino njegove plače, ker je prepričan, da zasluži več, kot potrebuje. Predsednik je od leta 2009 in prvo leto je kot svoje premoženje prijavil le avtomobil hrošč, letnik 1987, vreden dobrih tisoč petsto evrov. Lani je prijavil tudi polovico ženine kmetije, tako da sedaj njegovo imetje šteje malo več kot 100.000 evrov.

José Mujica je človek, ki na prvi pogled z ničimer ne pokaže, da je predsednik države. Naokoli hodi v ponošenih oblekah, živi na kmetiji z vodo iz vodnjaka, kjer z ženo gojita krizanteme, a realno ocenjuje, da če bi komu rekel, naj živi tako kot on, bi ga najverjetneje ubil. Mujica je prepričan, da je akumulacija večjega bogastva, kot ga potrebujemo za preživetje, sociopatsko obnašanje in največje zlo na svetu.

José Mujica je verjetno edini živeči predsednik države, ki je srečal tako Che Guevaro kot Mao Zedonga. V sedemdesetih letih je bil – pa tudi njegova žena – član levičarske gverilske organizacije Tupamaro, njeni člani so sloveli kot gverilski Robini Hoodi, saj so ropali tovornjake in banke ter dobrine nosili revnim. Res pa je, da so vmes tudi ugrabljali poslovneže in zahtevali odkupnine. Mujica je bil zaradi gverilske dejavnosti 14 let v zaporu, od tega je bil dve leti v samici na dnu vodnjaka ter se tam pogovarjal z žabami in insekti. Ko so leta 1985 razglasili amnestijo za gverilce, je bil osvobojen, kmalu nato pa je iz Tupamare nastala politična stranka in postal je politik.

Je nekompromisen in izjemno priljubljen politik. Med predsednikovanjem mu podpora ljudstva nikoli ni padla pod polovico. Kar ni čudno, kajti je oster kritik kapitalizma in družbene nepravičnosti. »Zdi se, da smo bili rojeni le za potrošništvo. Ko več ne trošimo, smo zafrustrirani in se nam zdi, da smo revni,« je dejal. Kot kritik potrošništva se zavzema za trajnostni razvoj. V Urugvaju stavijo na elektriko iz vetrnic, recikliranje in legalizirano marihuano. Tudi po zaslugi nekonformističnega predsednika so najbolj socialno-liberalna država Latinske Amerike: dovoljene so istospolne poroke, splav in kanabis. Gospodarstvo jim raste, predsednik pa napoveduje, da bosta z ženo po njegovi upokojitvi leta 2014 posvojila okoli 30 revnih otrok.

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 53, izid 30.12.2013).

---