Celjski rokometni biser do evropskega srebra: "Verjel sem, da zmoremo"
18-letni Celjan je z reprezentanco U18 postal evropski podprvak. Z rokometašem Žanom Kovačem o finalu, družini, bratu Timu, šoli in sanjah o ligi prvakov.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V Celju rokomet ni samo rokomet. Ni zgolj eden od športov, ki so doma v knežjem mestu. Je del spomina, družinske govorice in zgodb, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. V mestu, kjer so in še vedno nastajajo uspešne kariere, zelo dobro vedo, kaj pomeni stopiti na igrišče s celjskim grbom na prsih.
Tam svojo zgodbo piše 18-letni Žan Kovač, ki je odraščal ob zvoku žoge, ki udari ob parket. Ta zvok poznajo očetje in sinovi, je odmev, ki se prenaša med brati in se začne skoraj neopazno – ko mlajši gleda starejšega in nekega dne v igro stopi kar sam.
"To je moj največji dosežek v dosedanji karieri"
Žan Kovač je na tej poti že precej visoko. Skoraj dva metra visoki levi zunanji član Rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško je letos z reprezentanco do 18 let stopil na evropski oder in domov prišel s srebrno medaljo. Slovenija je na prvenstvu dobila vseh sedem tekem, v polfinalu z 26:17 premagala Dansko in se prvič v zgodovini te starostne kategorije uvrstila v finale. Tam jo je čakala Nemčija, ki je bila 9. avgusta boljša s 36:27.
Toda srebro je bilo zgodovinsko, pravi Žan. Prva slovenska medalja na evropskem prvenstvu U18 in zanj največji dosežek doslej. "To, da smo postali evropski podprvaki, je zagotovo moj največji dosežek v dosedanji karieri."
Ko govori o tem, ne govori kot nekdo, ki bi ga odnesel val velikega rezultata. Bolj kot o nečem, kar se je zgodilo njemu, govori o nečem, kar so naredili skupaj. Pred prvenstvom si niti on, niti ostali niso predstavljali, da bodo prišli tako daleč. A so verjeli.
"Verjel sem, da zmoremo in da smo dovolj dobri, da lahko to dosežemo. Na koncu se je vse skupaj izšlo še bolje, kot smo si predstavljali."
Ko pride finale …
Do finala je bilo sedem tekem, sedem zmag in vse manj prostora za dvom, da je ta generacija pripravljena na nekaj velikega. V četrtfinalu je Slovenija premagala Madžarsko, Kovač in Omar Ajšić sta k zmagi prispevala vsak po dva zadetka. V polfinalu je sledila Danska in prepričljiva zmaga. Potem finale.
Takšne tekme si mladi rokometaši navadno lahko le predstavljajo. In ko sodnikov žvižg napove začetek tekme, se začnejo predstave, drugačne od vseh prejšnjih.
"Igranje v finalu je nekaj posebnega. Prisotne je nekaj odgovornosti in pritiska – vsak bi si namreč želel igrati v finalu, kar seveda ni mogoče."
"Mislim, da smo lahko zelo ponosni. A prav v finalu, ko je največ na kocki, je bilo treba narediti nekaj drugega," pravi Žan. Uživati. To je bil eden glavnih napotkov selektorja Marka Šibile. "Poslušali smo ga in se trudili čim bolj uživati v igri," je jasen eden največjih upov slovenskega rokometa, ki je v finalu dosegel pet zadetkov, toliko kot Jaka Podvršič in Maks Ilc.
Slovenija je žal izgubila, žalost je bila razumljiva, saj je bil naslov tako zelo blizu. A ostalo je nekaj večjega. »Po finalni tekmi je bilo seveda nekaj žalosti, ker smo bili tako blizu naslovu, vendar smo po drugi strani vseeno spisali zgodovino in postali evropski podprvaki. Mislim, da smo lahko na to zelo ponosni.« Nekatere medalje niso samo medalje. So začetek.
Najprej je bil Tim
Žanova rokometna zgodba se ni začela z evropskim prvenstvom. Niti z njegovim prvim članskim nastopom. Začela se je veliko prej, v prvem razredu osnovne šole, in začela se je z bratom.
"Rokomet igram že od prvega razreda osnovne šole, torej približno 12 let. Za ta šport me je navdušil tudi moj brat Tim. Ko sem gledal igrati njega, mi je rokomet postal všeč, mi zlezel pod kožo in tako se je začela moja pot."
Tim Cokan je najstarejši od treh bratov, ki trenutno igra za RD Slovan. Za njim sta v rokomet prišla Nik in Žan. Vsi trije so od malih nog oboževali šport in gibanje, pri čemer je imel Tim najpomembnejšo vlogo, iskreno pove Sara Kovač, mati treh mladih rokometašev.
"Zrasli so v dobre, poštene in srčne ljudi. Na to sva najbolj ponosna."
"Tim je njun vzor in verjetno tudi prvi stik z rokometom, čeprav ju v to nikoli nismo silili. Sama sta začutila, da je to šport, v katerem se vidita," pripoveduje. Z možem Petrom sta vedno govorila, da uspeh ne pride sam od sebe. Da so zanj potrebni trud, disciplina, vztrajnost in predvsem prava življenjska vizija. Toda ko danes govorita o svojih treh fantih, rezultatov ne naštevata. Govorita o ljudeh.
"Vzgoja treh fantov je bila za oba z možem zahtevna, a hkrati ena najlepših življenjskih poti. Tri močne osebnosti, veliko energije, športa in tekmovalnosti – nikoli ni bilo dolgčas. Vedno sva si želela, da bi predvsem zrasli v dobre, poštene in srčne ljudi. In na to sva danes najbolj ponosna."
Trije bratje, tri različne poti
Morda je prav to najlepši del zgodbe o rokometni družini. Trije bratje, tri različne poti, vendar med njimi nekaj, kar ostaja. Opora. "Ko eden potrebuje pomoč, spodbudo ali samo brata, da mu prisluhne, so tam drug za drugega. Rivalstva in tekmovalnosti je seveda kar veliko, saj so vendarle fantje, ampak veliko bolj kot tekmeci nastopajo kot ekipa."
Nik, leto starejši od Žana, se je odločil za šolanje. Želi slediti očetovim korakom in postati geodet. Žan je na poti, ki ga je pripeljala do evropskega srebra in že do članskega debija. Tim se je s Poljske vrnil nazaj v Slovenijo. Vsak hodi po svoji poti. A vendar skupaj.
"Danes, ko gledava vse tri, vsakega na svoji poti, nama je jasno, da je bila vsa energija, skrb in tudi kakšna neprespana noč vredna. Vsak od njih je našel svojo smer in nama je kot staršema v največji ponos predvsem to, kakšni ljudje so postali. So najin največji uspeh."
Med klubom in reprezentanco
Brat, ki je nekoč pomenil začetek Žanove rokometne poti, je danes profesionalni rokometaš. Lahko bi bil merilo. Lahko bi bil pritisk. Žan ga ne vidi tako. "Zaradi Tima sicer ne čutim kakšnih večjih pritiskov. Ravno nasprotno – to, da je profesionalni rokometaš, vidim predvsem kot prednost."
Njegove izkušnje mu pomagajo. In lepo je imeti ob sebi nekoga, ki razume, pravi. "Vesel sem, da imam nekoga, ki mi lahko svetuje tudi pri moji rokometni poti."
Pri igranju za klub in reprezentanco so določene razlike, predvsem v taktiki in načinu igre, je jasen. Vse ostalo je precej podobno. "Tako v klubu kot v reprezentanci se na vsaki tekmi potrudim po svojih najboljših močeh in dam vse od sebe. Tudi vzdušje je zelo dobro pri obeh ekipah. Vsi se med seboj razumemo in imamo dobre odnose," pojasnjuje Žan, ki mu igranje za reprezentanco prinaša predvsem veliko novih izkušenj in znanja, kar mu pomaga pri igranju v domačem klubu.
"Vsaka tekma na takšni ravni je zame pomembna izkušnja in priložnost za napredovanje." Rokometnega vzornika je našel, kje drugje kot v starejšem bratu Timu. "V tujini navdih iščem pri igralcu Diki Memu, enem najboljših rokometašev na svetu." In tako lahko njegove želje segajo visoko. Liga prvakov.
"Eden mojih največjih ciljev je zagotovo igrati za klub, ki nastopa v Ligi prvakov. To je najmočnejše klubsko tekmovanje in veliko željo imam, da bi nekoč zaigral na tej ravni."
Med parketom in življenjem
Pred njim je še dolga pot, na kateri ni samo rokometa. Usklajevanje šole in športa ni preprosto. Treningi in tekme pomenijo odsotnosti, zaradi katerih ni vedno deležen razlage učiteljev. Svoj prosti čas mora razporejati drugače. "Trudim se, da ga čim bolje izkoristim tudi za šolo." Študija ne bo in ga ne želi opustiti.
"V prihodnosti bo moja prioriteta rokomet, vendar želim ob tem nadaljevati tudi študij in se izobraževati." In potem je tukaj življenje zunaj šole in rokometa. Prijatelji. "Ko nimam treninga, se najraje družim s prijatelji. Tako najraje preživljam svoj prosti čas."
Letos za dopust ni imel veliko časa. Kadar ga ima, gre najraje na morje, pred leti predvsem z družino, zdaj vsako leto pogosteje s prijatelji. Žan je namreč v pomembnih odraščajočih letih, ko je zavedanje o osebni rasti več kot samo pomemben del odraščanja. "Včasih sem bil bolj glasen, vendar se je to z leti spremenilo. Danes bi rekel, da sem precej bolj tih in miren."
Celje v srcu, liga prvakov v mislih
Po finalu mu je selektor namenil nekaj besed. "Naj bom sproščen. Naj uživam.« Na videz preprosta misel. A morda ena pomembnejših za mladega igralca, ki šele vstopa na velike odre. »Mislim, da je to zelo pomembno, saj lahko tako na igrišču pokažeš največ."
Žan Kovač je na letošnjem evropskem prvenstvu pokazal veliko. Pet zadetkov v finalu. Srebro okoli vratu. Prva slovenska medalja v zgodovini evropskih prvenstev U18. Članski debi. In pred njim želja po Ligi prvakov. V ozadju vseh teh številk ostaja nekaj bolj preprostega.
Fant iz Celja, ki je pred približno dvanajstimi leti v Dvorani Zlatorog gledal starejšega brata igrati rokomet. Potem je na igrišče stopil sam. Danes je evropski podprvak. In ko govori o tem, kaj so z reprezentanco dosegli, še vedno uporablja besedo, ki ga morda najbolje opiše. Govori o tem, kaj so dosegli oni. "Mi," pravi. "Spisali smo zgodovino in na to smo lahko zelo ponosni."
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
