VDC Saša

V začetku minulega tedna je petnajst uporabnikov mozirske enote Varstveno-delovnega centra (VDC) Saša po petih letih izpraznilo svoje sobe in zapustilo najemniške prostore v središču mesta. Razlog za to so bili nevarni in neprimerni bivalni prostori, v katerih med drugim ni deloval prezračevalni sistem, prav tako je zamakala streha. Po več neuspešnih pozivih lastniku, naj te pomanjkljivosti odpravi, so v zavodu z njim prekinili pogodbo in uporabnike preselili v enoto Velenje. A ta rešitev je le začasna, saj lahko uporabniki tam ostanejo največ dve leti. Kam bodo odrasle osebe z motnjo v duševnem in telesnem razvoju premestili potem, jim lahko sploh ponudijo trajno in ustrezno namestitev v domačem okolju?

Na težavo varovancev mozirske enote je vlado in ministrstvo za solidarno prihodnost na seji državnega sveta sredi maja opozoril velenjski župan in državni svetnik Peter Dermol. Kot je poudaril, je zgradba, ki jo VDC Saša v Mozirju najema od zasebnega lastnika, zaradi pomanjkljivega vzdrževanja postala nevarna in neprimerna za bivanje. Vodstvo zavoda, ki pokriva območje upravnih enot Velenje, Žalec in Mozirje, je zato z lastnikom odpovedalo najemno pogodbo, ki se bo iztekla 23. julija letos, varovance pa so iz prostorov preselili že v začetku minulega tedna.

Večkratni izpadi elektrike

Med največjimi pomanjkljivostmi najetih prostorov v Mozirju je bil po besedah direktorice VDC Saša Simone Miklavžin prešibak prezračevalni sistem, ki ga ni v vseh sobah, prav tako prostorov v poletnih mesecih niso mogli ohladiti pod zakonsko dovoljeno mejo, ki zagotavlja varne pogoje za bivanje in delo. Na zgradbi je zamakala tudi streha, voda je zaradi stika z električno napeljavo večkrat povzročila tudi izpad električne energije. Čeprav si je vodstvo zavoda na pobudo svojcev uporabnikov v zadnjem letu z ministrstvom za solidarno prihodnost prizadevalo z lastnikom doseči dogovor o obnovi zgradbe, ta ni odpravil ugotovljenih pomanjkljivosti, zato je vodstvo zavoda z njim pogodbo prekinilo.

Iz najetih prostorov v Mozirju so že minuli teden preselili vseh 15 uporabnikov, ki so vključeni v institucionalno varstvo. Dva uporabnika z večjimi zdravstvenimi potrebami sta odslej nastanjena v prilagojenih prostorih bivalne enote Živa Velenje, preostalih trinajst začasno biva v Domu za varstvo odraslih Velenje, kjer bodo lahko ostali največ dve leti. Vseh petnajst uporabnikov je v dopoldanskem času vključenih v zaposlitvene delavnice enote Ježek Velenje. Kot je dodala direktorica zavoda, so se uporabniki na selitev odzvali zelo pozitivno. Ob uporabnikih, vključenih v institucionalno varstvo, pa so v enoto Mozirje dnevno prihajali tudi posamezniki z motnjo v duševnem razvoju, ki sicer bivajo doma, a so tja prihajali na delo. Štirinajst uporabnikov se mora zdaj začasno voziti v dnevno varstvo v enoto Maksi Žalec.

»Rešitev za uporabnike, ki so vključeni v dnevno varstvo, vidimo v gradnji novega dnevnega centra, za uporabnike, ki so vključeni v institucionalno varstvo, pa v vzpostavitvi stanovanjskih skupin. Pri tem smo v celoti odvisni od finančnih sredstev države,« poudarja direktorica VDC Saša Simona Miklavžin.

Rešitev vidijo v novogradnji

Velenjski župan Peter Dermol je zato na vlado in ministrstvo za solidarno prihodnost naslovil pobudo, s katero ju poziva k zagotovitvi ustreznih in trajnih nastanitvenih kapacitet za odrasle osebe z motnjo v duševnem in telesnem razvoju na območju Zgornje Savinjske doline. »Odrasle osebe s posebnimi potrebami, zlasti osebe z zmerno, s težjo in težko motnjo v duševnem in telesnem razvoju, potrebujejo stabilno bivalno okolje in celostno podporo pri vsakdanjem življenju. Odgovornost države in izvajalcev storitev je zagotoviti infrastrukturo, ki tem osebam omogoča dostojno bivanje, primerno delo ter dejavno vključevanje v skupnost,« je poudaril Dermol, ki dodaja, da bo v naslednjih dveh letih nujno zagotoviti trajno in ustrezno namestitev za petnajst uporabnikov.

Želja svojcev in lokalne skupnosti je, da storitev ostane v Zgornji Savinjski dolini, a po besedah mozirskega župana Ivana Suhoveršnika v Mozirju, kjer so uporabniki bivali zadnjih pet let, za to dejavnost nimajo drugega primernega prostora. »Prostor, ki bi bil primeren in je tudi opredeljen za socialni program, je v lasti lastnika že sedanjega VDC, s katerim imamo zelo slabe izkušnje,« je poudaril župan, ki edino rešitev za trajno namestitev uporabnikov vidi v novem zemljišču in finančni pomoči države. Tudi v VDC Saša menijo, da je rešitev za uporabnike, vključene v dnevno varstvo, gradnja novega dnevnega centra. Rešitev za uporabnike, ki so vključeni v institucionalno varstvo, vidijo v vzpostavitvi stanovanjskih skupin, ki bi jih morali zgraditi ali kupiti. A direktorica zavoda poudarja, da so pri tem v celoti odvisni od finančnih sredstev države.

Na Rečici na voljo več zemljišč

Kot možna rešitev za novogradnjo se zdaj izpostavlja tudi zemljišče v občini Rečica ob Savinji, ki sicer ni v lasti občine, a je bilo po prostorski rabi namenjeno centralnim dejavnostim. »Prostor je prvotno mišljen za obšolske dejavnosti ali dom ostarelih, zato smo zaenkrat pustili rabo podrobneje neopredeljeno. Gre za približno 45 tisoč kvadratnih metrov veliko zemljišče, ki je zahodno od šole,« je pojasnila rečiška županja Majda Potočnik in poudarila, da bi bili varovanci zavoda dobrodošli na Rečici ob Savinji.

Z VDC Saša so se v rečiški občini neuradno pogovarjali tudi o tem, da bi lahko za delovanje zavoda v občini usposobili tudi prostore v obstoječi stavbi za vzgojne dejavnosti. »Pokazali smo jim tudi druga možna zemljišča, ki so trenutno v zasebni lasti. V naši občini imamo kar nekaj možnosti za gradnjo ali obnovo,« je še dodala županja, ki je poudarila, da bo pri uresničitvi naložb zelo pomemben finančni vložek države in tudi lokalne skupnosti, ki bo sodelovala pri naložbi.