»Nazaj dobim več, kot dam«
Da zaradi hudega rastemo, je prepričana Zdenka Kosaber iz Jelc v bližini Gorice pri Slivnici v občini Šentjur. Življenje ji je na pot prineslo veliko težkih preizkušenj. Na srečo ji je bila dana tudi sposobnost, da je v največji temi vedno našla svetlobo. Izšla je iz nezdravega odnosa, premagala zdravstvene težave in zaživela v miru. Njen notranji svet je bogatejši zaradi njenega razdajanja za sočloveka. Rada si vzame čas za starejše in ranljivejše, prinaša jim veselje in prisluhne njihovim tegobam. Pomoč in podporo jim med drugim nudi kot voznica v mreži Prostofer. S stiskom dlani in z bližino obogati tudi zadnje dni umirajočih. »Človek, ki odhaja, potrebuje le našo prisotnost,« pravi.
Na kmetiji, kjer je preživela otroštvo, je bilo zatočišče za ljudi s posebnimi potrebami. Njena mama je v rejništvo vzela trimesečnega dojenčka, gluhonemo dekle in hudo invalidno deklico. Z družino je skrbela še za štiri starostnike. Ker delo z ranljivimi skupinami Zdenki Kosaber nikoli ni bilo tuje, se je že pred tremi desetletji pridružila krajevnemu odboru Rdečega križa, kjer je zdaj v vlogi predsednice. »S starejšimi in socialno šibkejšimi mi ni težko navezati stika. S tistimi, ki pridejo po prehrambene pakete, smo res že domači. Od nekdaj imam rada ljudi, v svojem kraju poznam skorajda vse.« Kam sodi kakšen krajan in s kom je v sorodu, je spoznavala tudi na svojem delovnem mestu, saj je bila še do pred štirimi leti tajnica v Osnovni šoli Slivnica pri Celju.
V veliko veselje ji je, ko prostovoljci Rdečega križa obiščejo starejše ob njihovih okroglih jubilejih. Rada si vzame čas in srka zgodbe iz starih časov. Medtem ko mladi rečejo, da so njihovi svojci že desetkrat povedali eno in isto, Zdenki ni težko prisluhniti. »Pomembno se mi zdi, da človeka poslušam in ga tudi slišim. Takrat se mu posvetim in z mislimi nisem drugje.« Opaža, da starejši hrepenijo po družbi, veseli so obiskov. Ob okroglih jubilejih jim posebno vzdušje pričarata dvojčka Kristina in Benjamin, ki ob takšnih priložnostih zaigrata, vsi skupaj pa zapojejo. Med epidemijo koronavirusa so marsikateremu slavljencu pripravili podoknico. »Skupaj širimo veselje in tega nam res manjka,« dodaja.
Za volanom
Ko je slišala, da je občina kupila avtomobil in da išče šoferje prostovoljce, se je takoj prijavila. S pomočjo navigacije na telefonu odkriva še neznane kotičke lokalne skupnosti. Ni ji žal niti ene ure, ki jo preživi za volanom, ko pomaga starejšim. Slednji so na podeželju marsikje zelo oddaljeni od javnega prevoza. Ob zdravstvenih težavah je za mnoge odhod do zdravnika, trgovine ali pošte velik zalogaj. »Po naših krajih je marsikje še veliko skromnosti. Starejši ne želijo obremenjevati svojih otrok, ki imajo svoje obveznosti. Veliko je takšnih, ki na jesen življenja živijo sami. Marsikdo, ki pokliče za prevoz, ima slabo vest. Jaz pa jim pravim, naj le sprejmejo pomoč, ki jo imajo na voljo.«
Ko starejše pripelje do bolnišnice, s tem njeno delo še ni končano. Ker gre za ljudi, ki se težje gibljejo in se težje znajdejo, jim z veseljem pomaga poiskati pravo ambulanto. Pospremi jih do vrat, pomaga jim pripraviti dokumente ali izvide. Med vožnjo ji marsikdo pove svojo zgodbo. Ko avto vijuga po cestah, se med potniki pletejo vezi.
Med eno od voženj, ko je gospo in njenega sina peljala do zdravstvenega doma, sta jo uporabnika storitve prosila še za prevoz do Celja. Čeprav to ni bilo na potnem nalogu, je začutila njuno veliko željo. Poklicala je odgovorne in se dogovorila za izjemo. Potnika sta se odpravila na čaj, zavila po trgovinah in se vrnila presrečna, da sta doživela izlet, ki si ga ne moreta privoščiti vsak dan. Njuna voznica je bila hvaležna, da je namesto uradniškega odnosa in obsojanja zmagala srčnost.
Foto: SHERPA
»Skozi težke preizkušnje se človek uči in na življenje nato gleda drugače. Takšne preizkušnje oblikujejo našo osebnost in vplivajo tudi na to, kaj je za nas pomembno in kaj ne. Učijo nas, kako ločiti zrnje od plev.«
Preberite več v Novem tedniku
