Arhiv NTRC

Minule dni si je z možem Janušem privoščila nekaj dni dopusta, zdaj jo čaka podrobnejše spoznavanje dela Zdusa in nalog, ki so pred njo. Že na dopustu je telefon nenehno zvonil in nič ne kaže na umirjeno upokojensko življenje, saj je aktualnih tem, s katerimi se bo zveza morala spoprijeti, veliko. Trenutno je najbolj vroč predlog novega Zakona o dolgotrajni oskrbi, glede katerega ima tudi Zdus kar nekaj pripomb.

Sicer pa se zdi, da odločna in temperamentna priseljena Savinjčanka potrebuje vedno nove izzive in da si umirjenega upokojenskega življenja niti ne želi. Otroštvo je preživljala v Pristavi pri Mestinju, v okolju, kjer so vladali sočutje, solidarnost in sosedska pomoč. Vse to so vrednote, ki jih neguje še danes. Že v srednji šoli je spoznala svojega moža Januša, ki je prevzel družinsko domačijo v Spodnjih Grušovljah pri Šempetru v Savinjski dolini in jo razširil v uspešno hmeljarsko kmetijo. S hmeljem sta se »okužila« tudi sinova Uroš in Blaž, ki sta pravnika.

Po osmih letih ima Zdus ponovno predsednico, potem ko je zvezo zadnja dva mandata vodil Janez Sušnik. Zakaj ste kandidirali za to mesto?

Moje delovanje se je začelo že pred upokojitvijo, ko sem bila dejavna v Krajevni skupnosti Šempeter v Savinjski dolini in sem bila dva mandata predsednica. Različne stranke so me vabile, da bi za njih kandidirala, a ker sem bila upokojenka, se mi je zdelo prav, da kandidiram za DeSUS, ki me je tudi vabila v svoje vrste. Zdelo se mi je, da bom tako najlažje naredila kaj dobrega za upokojence. Ko sem še delala v policiji, sem videla veliko hudega, tudi veliko trpljenja starejših, na primer ko so mlajši ljudje demenco pri svojih sorodnikih zamenjevali s hudobijo, a so bili ljudje le bolni. Menila sem, da je treba ljudi osveščati in da lahko na tem področju naredim nekaj dobrega. Delovala sem tudi v upokojenskem društvu in nato vodila Pokrajinsko zvezo društev upokojencev Celje. Spodbujala sem dejavnosti društev upokojencev na športnem, kulturnem in rokodelskem področju. Na začetku sem jim veliko predavala tudi o nasilju in o tem, kako se morajo starejši tega ubraniti. Pokrajinska zveza me je predlagala, da bi kandidirala za predsednico Zdusa. Dosedanjega predsednika Janeza Sušnika so spraševali, ali sem njegova favoritka. Menim, da smo bili vsi štirje kandidati enakovredni.

Prebrala sem, da ste bili kar malo presenečeni ob izvolitvi in da ste pričakovali vsaj drugi krog … Od 24 delegatov vam je polovica namenila svoj glas, kar je lepa zmaga. Kaj mislite, da je pretehtalo v vašo korist?

Skoraj prepričana sem bila, da bo drugi krog, ker so drugi kandidati v svojo kandidaturo vložili več prizadevanj, sama pa se s tem nisem posebej ukvarjala. Nikogar nisem nagovarjala, naj izbere mene, in ne vem, kaj je pretehtalo v mojo korist. Morda so prepoznali moj čut za starejše, pristen odnos z njimi. Tega se ne da naučiti ali zaigrati. To mi je bilo v zibelko položeno. Ob tem sem vse življenje delala z ranljivimi skupinami in tudi to se pozna. Programi vseh kandidatov so bili dobri, sama se zavzemam za to, da bi nadaljevali začrtano pot.

Zdus lahko vodite največ dva mandata. Se vam to zdi ustrezno?

Vsekakor, po mojem bi bil celo eden dovolj.

Kako se vam bo življenje spremenilo zaradi te nove vloge?

Ob meni sta še podpredsednika, ki sem ju predlagala med vsemi kandidati, ki so se prijavili na razpis. Potrdil ju je tudi zbor Zdusa, in sicer sta to Željko Kljajić, predsednik Pokrajinske zveze društev upokojencev Koroške, in Stanko Kranvogel, predsednik Društva upokojencev Voličina. Razdelili si bomo delo, tako da mislim, da se mi vsak dan ne bo treba voziti v Ljubljano. Nekajkrat na teden pa zagotovo.

Bo princip vodenja drugačen, ženski?

Ne vem, ali bo zaradi tega kakšna razlika. Gospod Sušnik je imel ob sebi dve dami, jaz imam dva gospoda in se mi zdi, da ne bo bistveno drugače. Ne poznam odnosov v Zdusu in s tem tudi nisem obremenjena.

Strankarsko ste se torej vključili le v DeSUS, kasneje vas stranke niso več pritegnile?

Videla sem, da politika ni zame. Skupaj z Aleksandro Pivec sem po razprtijah v stranki zapustila DeSUS, a se tudi v novi stranki ni najbolje izšlo, nakar se vanje nisem več vključevala. Kot predsednica KS Šempeter v Savinjski dolini sem takrat ugotovila, da je prav, da sem v občinskem svetu, če želim delati za krajane, saj bi bila sicer odrezana od informacij. Zato sem kandidirala na listi DeSUS in res se je dalo marsikaj narediti za kraj.

Zdus je ena najbolj množičnih organizacij upokojencev pri nas, saj povezuje približno 200 tisoč članov društev upokojencev. Kaj je tisto, kar nekoga pritegne, da se vključi v društvo?

Če gledam društva in njihove člane v našem lokalnem okolju, ugotavljam, da jih najbolj družijo športne dejavnosti, ki jih še zmorejo, to so pikado, balinaje, kegljanje, pohodništvo … V okviru občine in pokrajine se udeležujejo tudi športnih iger. Za ženske je pomembna dejavnost rokodelstvo, ko ustvarjajo najrazličnejše izdelke. Mnogi pojejo v pevskih zborih, pišejo pesmi … Hodijo tudi na izlete, celi avtobusi upokojencev prihajajo v naš hotel Delfin v Izoli, tako da je včasih celo premalo prostora. Najbolj pomembno pri vsem tem je druženje. Ni lepšega občutka, kot je ta, da te nekje nekdo pričakuje. Upokojence družijo skupni interesi in težave. Ko te družba ne potrebuje več in te tudi otroci ne potrebujejo več tako zelo, ostaneš sam, pa če to sprejmeš ali ne.

Pomemben vidik delovanja upokojenskih društev je tudi dobrodelnost. Sem sodi projekt Starejši za starejše in je izjemnega pomena. Zlasti v času covida, ko so bili ljudje še bolj sami, so se pogovarjali vsaj po telefonu ali so prostovoljke prišle do vrat in prinesle kaj iz trgovine. V projekt so lahko vključeni vsi, ki so stari več kot 69 let, ni treba biti član društva. Mnogi ljudje komaj čakajo, da jih prostovoljke obiščejo. Tako je mogoče tudi prepoznati, ali je v katerem okolju kaj narobe. Če zavračajo te obiske ali če mladi rečejo, naj k njim prostovoljke ne hodijo, lahko pomislimo, da nekaj ni v redu. Včasih starejši tudi kaj potožijo in v takšnem primeru mora koordinatorica obvestiti center za socialno delo. Pogosto prostovoljke pomagajo starejšim tudi pri ravnanju s telefonom in z računalnikom. Tehnologija prehiteva starejše po levi in desni in so nebogljeni. V Občini Žalec so na primer sledili moji pobudi in se pridružili projektu Prostofer, kjer prostovoljci popeljejo starejše k zdravniku ali po drugih pomembnih opravkih.

Osamljenost ponavadi hodi z roko v roki s slabim socialnim stanjem oziroma z nizkimi pokojninami. So slednje ena tistih perečih tem, s katerimi se boste posebej ukvarjali? Kaj lahko naredite?

Naši predstavniki so v svetu Zpiza, kjer se dogovarjajo o rednih in izrednih uskladitvah pokojnin. Pomembno je sodelovanje z ministrstvom za solidarno prihodnost, z vlado … Prav v teh dneh smo pripravili stališča in pripombe na Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je trenutno najbolj aktualen, in jih bomo posredovali vsem poslanskim skupinam ter jih predstavili na ministrstvu.

Boste zaradi zahtev po višjih pokojninah tudi vi šli kdaj na ulice? Verjetno se strinjate, da ni prav, da ljudje, ki so delali 40 let, nimajo pokojnine, ki bi jim omogočala preživetje.

Zagotovo to ni prav, vsi moramo dostojno preživeti. A žal je zdaj vse pomešano, vsi zahtevajo določeno višino pokojnine, ne glede na delovno dobo in vplačane prispevke. Seveda pa se zavzemamo za zvišanje vdovskih pokojnin, za odpravo krivic za nazaj zaradi nizkega odmernega odstotka in redne uskladitve pokojnin z rastjo plač.

Žal je tako, da ko v neki dejavnosti ugotovijo, da ne bodo mogli shajati, enostavno dvignejo cene. Ko človek reče, da s tem, kar ima, ne more shajati, pa se nič ne zgodi. Naša življenja so malo vredna. Gotovo je veliko težje v mestu, v blokih …, kjer se ljudje med seboj slabo poznajo, v družinah, kjer ostane en sam, ali tam, kjer sta prisotni invalidnost, bolezen ...

Mislim, da ulica ni rešitev. Še ko sem bila še zaposlena, je bilo mogoče iti na proteste, ki so se mi zdeli nesmiselni. Tudi zdaj velja, da je vlada vredna toliko, kolikor bo poskrbela za najšibkejše. Ne bom trdila, da upokojenci kdaj ne bodo šli na ulico, a pri kričanju, zmerjanju in protestih s transparenti ne bodo imeli moje podpore. Skušam pa razumeti obup ljudi, ki se protestom pridružijo, če jim kdo obljubi nekaj, kar je pogosto nerealno.

Foto: Andraž Purg

Več v tiskani izdaji, ki je izšla 6. julija.