Po diagnozi rak se je njeno srce odprlo prostovoljstvu
»Koliko strahu povzroči ta beseda, po drugi strani pa vzbudi veliko poguma, saj gre za preživetje,« pravi Marina Burjan. Pred 46 leti jo je namreč zadela diagnoza rak.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
»Mučila so me vprašanja, zakaj ravno jaz, kaj sem storila narobe, da sem zbolela ...« pravi Burjanova. Dodaja, da je bil rak v tistem času v družbi še tema, o kateri se ni odprto govorilo.
»Takrat nisem poznala nikogar, ki bi preživel to bolezen. Bilo mi je izjemno hudo, saj sem imela zelo neugodno diagnozo, ki ni prinašala dobre napovedi, kar mi je dejala tudi onkologinja,« še dodaja.
»Danes se strahu samo nasmehnem«
V mislih so se ji vrtela vprašanja, kako bo z njeno takrat petletno hčerko, kdo jo bo vzgajal, če se njej kaj zgodi ... Veliko strahov je bilo, poudari, tudi ta, kako bo med kemoterapijo in ali bo izgubila lase. »Danes se strahu in temu, kako sem se takrat obremenjevala, samo nasmehnem,« pravi. A dodaja, da je potrebovala nekoga, ki bi ji rekel, da bo vse dobro.
»Spomnim se, da sem po operaciji ležala v sobi in se zazrla v bolnišnična vrata. Hrepenela sem po tem, da bi vrata odprla kakšna ženska, stopila do mene in mi rekla: ›Glej, tudi jaz sem prebolela raka in še vedno sem tu,‹« pravi Burjanova.
»Takrat še ni bilo prostovoljcev, ki bi bolnikom pomagali, da bi uvideli, da je življenje tudi po takšni diagnozi lahko povsem normalno, le nekoliko drugačno. Rak je bolezen, ki človeku veliko vzame, a po drugi strani mu veliko da. Začneš razmišljati drugače. Na svoji poti zdravljenja sem spoznala čudovite ljudi po vsej Sloveniji, ki jih drugače ne bi. Danes nas vežejo tako močne vezi, kot bi bile narejene iz zlata in jekla. In to je ogromno vredno,« dodaja Burjanova.
Ko se srce odpre prostovoljstvu
Njeno srce se je sčasoma tudi zaradi njene izkušnje začelo odpirati prostovoljstvu. Letos namreč mineva sedemindvajseto leto, odkar kot prostovoljka pomaga bolnikom. Njeno poslanstvo je neprecenljivo za vsakogar, ki jo spozna in uvidi, da ni sam in da bo kljub bolezni zmogel skozi življenje. »Ti pogovori so ogromno vredni, ljudje začutijo, da smo prostovoljci tu zanje,« dodaja sogovornica.
Zaradi prostovoljcev, ki pomagajo bolnim in njihovim svojcem, ko se v družinah soočijo z diagnozo rak, se je tudi pogled družbe na to bolezen v zadnjih desetletjih spremenil.
Rak ni več toliko tabu kot v preteklosti, pravi: »V začetnih letih Društva onkoloških bolnikov Slovenije je bilo delovanje usmerjeno predvsem v bolnice z rakom dojke, tudi v pomoč moškim, ki so zbolevali zaradi raka prsi, nato se je pomoč prostovoljcev razširila še na vse druge onkološke bolnike.«
Burjanovo vprašamo, kaj bolnikom pomeni največ, ko srečajo nekoga, ki je preživel enako oziroma podobno izkušnjo. Besede takšnega človeka dajejo bolnikom upanje, to je neizpodbitno.
»Veliko jim pomeni, ko slišijo izkušnje drugih. Čeprav sem pri svojem prostovoljnem delu spoznala, da ni vedno nujno, da prostovoljec kaj reče ali stori. Bistvo je, da posluša in predvsem sliši ter da s pomočjo pogovora začnejo tudi drugi razmišljati drugače. Ko se pogovarjam z bolniki, jih ne dojemam kot bolnike, zame so ljudje. Spodbujam jih – in drugi prostovoljci prav tako – naj začnejo razmišljati o bolezni. Nekateri svojcem ne povedo, da so zboleli, nekateri ne zmorejo priznati niti sebi,« pravi Burjanova.
Zakaj?
Mnogo ljudi, ki zbolijo, si postavi enako vprašanje, kot si ga je Burjanova pred 46 leti – zakaj.
»Res je, ljudje iščejo vzroke. Tudi sama, ko sem zbolela, sem razmišljala, zakaj nekoga doleti ta izkušnja. A nisem našla pravega odgovora. Pojavi se vprašanje, kaj narediti z načinom prehranjevanja in podobno. Sama se nisem zelo spremenila, a sem namenila velik poudarek sadju in zelenjavi ter pitju vode. In to predlagam tudi ljudem, s katerimi se pogovarjam, čeprav vsi prostovoljci praviloma nismo iz zdravstvene stroke,« pojasni.
Dodaja, da ljudje nosijo tudi veliko skrbi, a poudarja, da se z drugačnim razmišljanjem ter uvidom vase marsikatera težava reši.
»Včasih pomislim, da sem v mladosti živela ›v tri dni‹, če se tako izrazim. Nato sem začela razmišljati drugače. Videla sem, da imajo nekateri ljudje še večje težave, kot sem jih imela jaz, nekateri imajo pridružene bolezni, ki so napredovale. Nato sem spoznala, da mi gre še nekako dobro v primerjavi z nekaterimi in da je lepo živeti. Zato poskušam v vsaki stvari videti dobro. In to me drži pokonci,« še doda Burjanova.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
