Ne zbira značk, ampak znanje
Seznam njegovih zanimanj in dejavnosti je tako dolg, da se človek nehote vpraša, kako vse to spravi v svoj urnik. A Sandi Gobec iz Pristave pri Mestinju je vključenosti v družbeno življenje v kraju in občini navajen že od malih nog. Že kot otrok se je navdušil nad gasilsko uniformo, v občini Podčetrtek, kjer je letos za svoj doprinos prejel občinsko priznanje, je zadnjih nekaj let na čelu civilne zaščite. Na pomoč rad priskoči še pri kulturnih, športnih in turističnih dejavnostih. In če mislite, da v prostem času počiva križem rok, se pošteno motite.
»Tudi moja starša sta vsestransko dejavna v kraju in takšen način življenja sta predala tudi meni,« pravi sogovornik, ki bo ob letošnjem občinskem prazniku za svojo vpetost v najrazličnejše dejavnosti prejel občinsko priznanje. Kot kratkohlačnik je mamo in očeta spremljal na gasilskih vajah in tekmovanjih. Rad je opazoval opremo, spremljal novosti in pestro dogajanje. V njegovih mladih očeh so gasilci uživali posebno spoštovanje. Ko so mu na glavo nadeli čelado ali ga zapeljali z gasilskim vozilom, se je njegovo zanimanje za to dejavnost le krepilo.
Od leta 1988 je član Prostovoljnega gasilskega društva Pristava pri Mestinju. Šest let je bil poveljnik društva. V tej vlogi je bila njegova odgovornost precejšnja, od najrazličnejših priprav, odhodov na intervencije do skrbi za brezhibno opremo. Na svojo ekipo se je vedno, kadar je šlo zares, lahko zanesel. Takšna povezanost ne nastane čez noč, je dejal, zanjo je potrebno večletno dobro sodelovanje. »Ko gre za intervencijo, ni časa za izgubljanje besed, takoj je treba iti v akcijo. V ostalih društvih lahko kakšno dejavnost organizirajo več dni, gasilci se moramo odzvati v nekaj minutah,« je ponazoril.
Razložil je, da je ob posredovanjih v primeru požara ali neurja seveda prisoten adrenalin. Tega krotilci rdečega petelina še posebej čutijo, dokler povsem opremljeni ne sedejo v gasilska vozila. Ko pridejo na kraj nesreče, v ospredje stopi razsodnost. »Na posredovanja smo pripravljeni, imamo izkušnje, zato smo mirnejši. Če bi bil kot poveljnik paničen, bi ta občutek prenesel na druge gasilce, kar ne bi bilo dobro. Ko sem bil na čelu društva, sem skušal ekipo čim bolj miriti, ji že v avtomobilu dati določena navodila. Ker so vsi prisotni vedeli, kaj je treba storiti, so bili bolj mirni.«
Znanja ni nikoli preveč
Zanimivo je, da gasilskemu društvu Pristava pri Mestinju že vrsto let predseduje mama letošnjega občinskega nagrajenca. Ko sta bila oba s sinom na vodstvenih položajih, sta dobro sodelovala. Že doma sta se dogovorila glede nekaterih vprašanj in podrobnosti, nato je o njih odločal še upravni odbor društva, je pojasnil Gobec.
V zadnjem času je prevzel vlogo namestnika poveljnika. Čeprav na svojih plečih nosi nekoliko manj odgovornosti, mu vseeno ni dolgčas. Društvo letno sodeluje na približno 20 intervencijah, posreduje ob požarih hlevov ali gospodarskih poslopij, neurjih in poplavah. Sogovornik je tudi mentor različnim generacijam gasilcev in gasilski sodnik. V zadnjem času bdi nad starejšimi člani in članicami.
Obvlada vrsto gasilskih specialnosti, kot sta delo z nevarnimi snovmi in delo s helikopterjem, usposobljen je za bolničarja in še bi lahko naštevali. Številne veščine je osvojil v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu, nekaj jih je spoznal pod okriljem domače gasilske zveze ali na ravni regijske organizacije. »Značk, ki jih pridobim ob opravljenih tečajih, ne nosim na obleki, raje jih shranim doma. Pomembnejše se mi zdi znanje, ki ga osvojim na vsakem tečaju. Vsaka intervencija je različna in marsikdaj mi pride prav to, kar sem se naučil na različnih tečajih.«
Osvojeno znanje mu pride prav tudi, kadar ne nosi gasilske uniforme. Zna se odzvati, če pride do kakšne poškodbe. Bolje je pripravljen tudi na nepredvidljive razmere na svojem delovnem mestu, kjer je med drugim obkrožen z nekaterimi nevarnimi snovmi.
Foto: SHERPA
Preberite več v Novem tedniku
