Arhiv NTRC

Prebivalce Gornjega Grada, ki so sicer navajeni živeti z naraslimi vodami, je silovitost nedavne poplave šokirala, saj so bili poplavljeni številni domovi, uničene so ceste in mostovi. Najhuje je bilo v središču Gornjega Grada, pri gasilskem domu, kjer se potok Šokatnica zlije v Dreto.

Dreta ni prizanašala

Alarm pred poplavami je v noči s četrtka na petek prebudil tudi zakonca Matejo in Mitjo Žnidaršiča, ki sta lani kupila hišo tik ob Dreti. »Najprej sva iz kuhinje opazila, kako se gladina Drete viša, zato sva ob pomoči soseda Uroša začela spravljati na varno nov hladilnik, ki sva ga imela v sosednji stavbi, v kateri nameravava urediti letno kuhinjo. Iz delavnice sva umaknila kolesa, mož je peljal avto na višje območje k pokopališču. Ko se je vrnil domov, si je po cesti mimo naše hiše že utirala pot deroča voda. Prebudila sem desetletno hčerko Izo, v nahrbtnike smo spravili nekaj oblačil in najnujnejše stvari. Ker je voda iz kletnih prostorov začela prodirati v stanovanjski del, smo se s psičko Ronjo umaknili na podstrešje. Mojim in moževim staršem sem poslala SMS, da smo na varnem,« pripoveduje Mateja, ki je hvaležna, da so ostali živi in zdravi.

Številne pridne roke

Petkov dan je mineval ob soočanju z uničujočimi posledicami v hiši in okoli nje. Blato in mulj na vsakem koraku. A so jim hitro priskočili na pomoč mnogi domačini.

»Bila sem ganjena, ko sem videla, med kako sočutnimi ljudmi živimo. Najprej se je pri nas oglasila gospa Tina, ki nam je ponudila prenočišče, prav tako soseda Mojca, dobili smo prve lopate. Prišel je sosed, ki je električar, da je v hiši izklopil glavne varovalke.«

Tudi v naslednjih dneh po poplavi Žnidaršičevi niso ostali brez pomoči. Rokave so zavihali številni domačini. »Nikoli ne bom pozabila, kako sta tudi dva osnovnošolca v blatu do kolen neumorno odstranjevala naplavine. Kapo dol mladim animatorjem, ki so odličen zgled najini Izi. Oratorij so v naši župniji odpovedali, animatorji z župnikom so prijeli za orodje in priskočili na pomoč. Tilen, eden od animatorjev, je s svojim pozdravom Izi prižgal iskrico v očeh. Po nekaj dneh, ko nama je z možem upadla volja za karkoli, se je pojavil Toni s prijateljem, prišla sta čistit našo majhno čistilno napravo. Slabe novice so se vrstile, a Toni je s svojo pozitivno naravnanostjo izboljšal tudi najino razpoloženje. Naslednji dan je poskrbel, da so nam prišli pomagat tudi gasilci iz Sevnice, hvaležni smo tudi gasilcem iz Gornjega Grada, Bočne in Nove Štifte, Komunalnemu podjetju Gornji Grad, Rdečemu križu, civilni zaščiti, Karitas, Borisu Lahu, ki nam je podaril pralni stroj, in mnogim sokrajanom. Na solidarnostni ponedeljek so prišli še prostovoljci iz Nakla, ki so pomili okna, za odvoz pripravili zadnje kupe smeti z vrta, pospravili tlakovce,« našteva s hvaležnostjo.

»Hvaležni smo tudi Osnovni šoli Frana Kocbeka Gornji Grad. 7. avgusta smo bili dogovorjeni, da bomo vpisali Izo. Ker obisk šole ni bil mogoč, jo je svetovalna delavka, gospa. Tina, prišla na dom pozdravit. In čeprav danes še ni uradno vpisana, so jo vzeli za svojo, v sodelovanju z različnimi humanitarnimi organizacijami so nam že ponudili šolske potrebščine, jo povabili na brezplačen izlet in tabor. Upamo, da bomo, ko se bomo postavili nazaj na noge, skupnosti znali vrniti vso to dobroto. V Gornjem Gradu smo novinci. S svojo zgodbo smo zdaj nekoliko v ospredju tudi zaradi ogroženosti hiše, a prosim, naj se ne pozabi na ljudi, ki tu živijo že leta, generacije so tu ustvarile neprecenljive temelje, ne pozabite na Zeliščarno, Zavod Stanislava, kmetije …«

Čudež?

Mateja je med čiščenjem notranjosti hiše naletela na presenečenje. V svojem kabinetu, ki je bil popolnoma uničen, je našla nepoškodovano fotografijo, na kateri je z možem in hčerko. »Fotografirali smo se lani maja na Izin rojstni dan, ko smo prvič obiskali hišo, ki je danes naš dom. In to še ni vse. V razdejanju je ostala nepoškodovana tudi peresnica, ki mi jo je podarila mama enega od mojih učencev, na njej pa na eni strani piše ›zunaj okvirjev‹, na drugi strani pa ›vsak je svoj original‹. Ko mi jo je podarila, je rekla, da zato, ker ceni, da sem učiteljica zunaj okvirjev in vem, da je vsak učenec nekaj posebnega,« pojasni Mateja, ki je prepričana, da ohranjeni fotografija in peresnica sporočata, da so našli pravi prostor za svoj novi dom. »To je čudež. Ganjena sem. Zelo.«

Zakaj Gornji Grad?

Mateja je učiteljica zgodovine in nemščine, mož Mitja je učitelj športa v Osnovni šoli Bistrica pri Tržiču, kjer so do nedavnega živeli z babico v utesnjenem stanovanju na 30 kvadratnih metrih. Zato sta iskala počitniško hišico. »Na Gorenjskem so cene nepremičnin zelo visoke, zato naju je pot iskanja pripeljala v Gornji Grad. Ta kraj naju je takoj navdušil s svojo energijo in prijetnimi domačini. Bilo je maja lani, na Izin rojstni dan, ko smo med sprehodom opazili hišo z letnico 1870, lastnik jo je obnavljal. To je bila ljubezen na prvi pogled. Kot bi nas hiša poklicala in mi smo se odzvali,« pojasni Mateja.

Nakup hiše so hitro opravili. 24. julija lani so v njej prvič prespali, nato so v njej preživeli lansko poletje. V Gornji Grad so se vračali tudi kasneje ob koncih tedna. Ker so se v tem okolju vedno bolje počutili, so se začeli poigravati z mislijo, da bi se preselili. »Vsi trije smo se 22. julija letos dokončno odločili, da bo hiša v Gornjem Gradu naše novo domovanje. Za petega avgusta smo načrtovali selitveno zabavo za naše domače, ki je žal splavala po vodi. Dobesedno. A bo še čas zanjo,« je prepričana Mateja.

Hišo bodo Žnidaršičevi postopoma obnovili. V teh dneh upajo, da bodo našli izvajalca za betoniranje, s čimer bodo zavarovali temelje hiše. K sreči povodenj na hiši ni povzročila razpok. Povsem mirno bodo ob močnejših padavinah spali šele, ko bo država zagotovila pretočnost Drete in obnovila škarpe ob rečni strugi.

(Foto: Andraž Purg)