Janez Kuhelj, kronist šentjernejske doline


Mnogi navezanost na rodni kraj izkazujejo le z besedami, kar seveda ni nič narobe, Janez Kuhelj, upokojeni učitelj iz Šentjerneja, pa je močan tudi v dejanjih.
Je kronist šentjernejske doline, kar pomeni, da že več kot pol stoletja sam od sebe izrezuje vse, kar je v raznih časopisih zapisanega o šentjernejski dolini - od vesti do športnih, kulturnih in političnih poročil, do raznih zanimivosti.
Pri tem mu je nepogrešljiv vir naš Dolenjski list, ki neprekinjeno izhaja že skoraj 68 let, vsak četrtek, in spada med najbolj brane regionalne časopise v Sloveniji. Kuhelj je njegov dolgoletni naročnik, še prej pa mu je časopis zaradi izrezovanja posojala znanka. Pove, da je največ novic o šentjernejski občini res v Dolenjcu in pohvali naše poročanje, sicer pa je naročen še na nekaj drugih časopisov, kjer tudi občasno najde kaj za svoj arhiv. V 54 letih se je nabralo veliko gradiva, ki je nekaj vredno tudi zato, ker je lepo urejeno v fasciklih in mapah.

LETO DNI - EN KILOGRAM ČLANKOV
»Na vsak izrezek zapišem datum in leto izida, nato članke uredim v prozorne mape in v fascikle, za vsako leto. Članke imam razporejene tudi po področjih - to so: Klub za konjeniški šport Šentjernej, Šentjernejski oktet (tu je Janez prepeval kar 13 let), šolski šport, drug šport in ostalo,« pove Janez Kuhelj in doda, da je leto dni dogajanja v šentjernejski dolini težkih okrog enega kilograma. Janez pove, da ga čaka še ureditev registra vsega gradiva.
Med izstopajočimi dogodki, ki jih ima dokumentirane, na kulturnem področju izpostavi prvo gostovanje Slovenskega okteta v Šentjerneju leta 1956, pa kasneje tradicionalna srečanja slovenskih oktetov, ko se je v Šentjerneju v dveh dneh predstavilo tudi po 40 oktetov! To je bil res dogodek leta. Po športni plati se mu zdijo mejnik konjske dirke, ki so bile včasih le dva do trikrat na leto, pa Jernejevo, itd.
Zaradi arhiva se na Janeza večkrat obrnejo po pomoč razna društva in tudi občina, ko potrebujejo dokumentacijo za kak jubilejni zbornik ipd. Vedo, da ima največ o Šentjerneju zbranega prav on in rad pomaga. In kaj pravi na internet, ki danes vse bolj dobiva na veljavi? Črpa vesti tudi s spleta? Ne, pravi, da ga to ne zanima, še vedno prisega na tisk. »Kar je na papirju, črno na belem, to ostane. Računalnik se pokvari in gre vse k vragu,« meni.
KOT ZGODOVINAR ČUTI ODGOVORNOST

In kako, da se je že v mladih letih, ko večino zanimajo čisto druge stvari in so zaposleni s službo in družino, lotil takega dela, ki zahteva vestnost, natančnost, doslednost? Gotovo ni nepomembno, da je Janez Kuhelj po profesiji zgodovinar, ki se verjetno bolj kot drugi zaveda pomena naše preteklosti in odgovornosti beleženja tudi sedanjih dogodkov, ki so seveda že preteklost. Kot pove, pa ga je spodbudila neka izjava, češ da so Šentjernejčani slabi ljudje.
»S tem se pa res nisem mogel strinjati. Vedel sem, kaj vse počnejo Šentjernejčani, da so pridni in pošteni ljudje. Da to dokažem, sem se lotil dokumentiranja vsega dogajanja v Šentjerneju,« pove Kuhelj. Začel je okrog leta 1964 s športnimi uspehi na OŠ Šentjernej, kjer je Janez vrsto let poučeval zgodovino, zemljepis in športno vzgojo. Iz Dolenjskega lista je najprej začel izrezovati športne rezultate, kasneje pa vesti o vsem iz obeh tedanjih krajevnih skupnosti: Šentjernej in Orehovica.
Športna vzgoja je Janezova velika ljubezen in naš sogovornik je zelo zaslužen za razvoj športa v šentjernejski dolini, od rokometa, atletike, nogometa, smučanja, namiznega tenisa itd. Leta 1962 je ustanovil šolsko športno društvo in pod njegovim mentorstvom so mladi dosegali lepe uspehe. Učenci in učitelji so sami zgradili igrišče za rokomet! Janez je v 70-ih letih prejšnjega stoletja za šolarje organiziral prve smučarske tečaje na Javorovici - učenci so spali kar po hišah! Leta 1968 je bil Janez ustanovitelj Športnega društva Šentjernej, ki je še danes zelo dejavno. Janez Kuhelj je vesel raznih priznanj, ki jih je dobil od mnogih društev, še posebej ponosen pa je na Bloudkovo priznanje iz leta 1990 (leta 1974 je Bloudkovo plaketo dobila OŠ Šentjernej) ter na naziv častnega občana občine Šentjernej leta 2013.
RAD IMA ŠENTJERNEJ

»A nisem delal za to. Glavni motivi so mi bili vedno delo z mladino, da živi zdravo in polno, ter delo za ugled šole in kraja,« pove Janez, ki je že dvajset let upokojenec, 83 let pa nikakor ne kaže, saj je čil in zdrav ter bolj delaven kot marsikak mladenič. K sreči ga vseskozi razume in podpira družina, zlasti žena Slavka, ki je bila tudi učiteljica in s katero sta si v Šentjerneju postavila lep dom.
Janez Kuhelj ima res rad svoj kraj in veseli se njegovega napredka. Ne predstavlja si, da bi živel kje drugje, kar je razumljivo, ko spregovori o svojem otroštvu. Do desetega leta starosti je živel pri starih starših v Šmarju in ko se je nato preselil k mami v Celje, ga je močno dajalo domotožje. Vedno je komaj čakal prostih dni ali počitnic, da se je vrnil na Dolenjsko, pa čeprav le za dva dni. Pa ni šel na pot z avtom! Pogosto je že ponoči presedal z vlaka na avtobus, da je prišel čim prej, nemalokrat pa je kar prikolesaril in vmes tudi parkrat zaflikal predrto gumo. Še sedaj pozna svoj rekord - okrog 70 kilometrov je najhitreje prevozil v treh urah in pol, kar vmes malical ter spil čaj, da je ja čim prej zagledal svoj Šentjernej, Šmarje, stare starše in prijatelje, med katerima sta bila tudi nekdanji direktor novomeške Krke Miloš Kovačič in Janez Gorišek, konstruktor planiške velikanke in oče smučarskih poletov ter tudi častni občan šentjernejske občine.