Arhiv Humanitarnega društva Vera

Vsak kraj bi moral imeti takšno humanitarno društvo, sem pomislila, ko sem izvedela za humanitarno društvo Vera, ki deluje v Štorah. Ustanovila ga je tamkajšnja krajanka Verica Skok iz preproste želje, da bi kar najbolj pomagala sočloveku. »Stiska in revščina sta še vedno tabu temi, o katerih se ne govori, društvo pa s svojimi člani lažje spremlja, kdo v naši bližini potrebuje pomoč in kakšne vrste naj ta bo,« pravi. Med njihovimi mnogimi dobrodelnimi deli pa so se spletla tudi močna in trajna prijateljstva.

Želela je postati medicinska sestra

V mladosti si je Verica Skok želela postati medicinska sestra, a je zaradi bolezni nato končala šolo za bolničarko. Želja po pomoči pa jo je spremljala še naprej. Zato je pred dvema letoma ustanovila svoje humanitarno društvo, ki mu je nadela ime Vera, ker je bilo njeno ime v Štorah že poznano po dobrodelnosti, poleg tega pa vera pomeni tudi upanje.

Arhiv Humanitarnega društva Vera

In prav slednje si želi deliti med soljudi. Sokrajanom skupaj z drugimi člani društva pomaga z izmenjavo in zbiranjem oblačil, obutve, pohištva, hrane in tistega, kar nekdo v nekem trenutku pač potrebuje. Ker se zavedajo, da je marsikomu še vedno težko priznati, da potrebuje pomoč, so se znašli in pred časom začeli projekt mala klopca. To so postavili v spodnjih Štorah, nanjo pa lahko kdor koli odloži še kakšno uporabno stvar ali vzame tisto, kar potrebuje, in to kar tako mimogrede, ne da bi moral komur koli razlagati, kaj je vzel.

Imajo tudi tematsko stojnico, ki je enkrat mesečno postavljena na Lipi, kjer po enakem načelu ponujajo ljudem oblačila, obutev, posodo, igrače in podobno.

Kava z razlogom

Še en njihov navdušujoči in nagrajeni projekt je poimenovan Kava z razlogom. Namenjen je starostnikom, ki bivajo v tamkajšnjem domu za starejše občane. »Povabimo jih, da gredo z nami na kratek sprehod, nato pa jih v bližnji kavarnici pogostimo s kavico. To vedno spremljajo prijetni in zanimivi pogovori, radi se kaj pošalimo in kdaj kakšno tudi zapojemo,« je ponosna Verica, ki pravi, da je dan lepši, ko nekomu pomagaš ali zanj storiš nekaj dobrega. Člane ekipe, ki se je pridružila njenemu društvu, je zbirala po dobrosrčnosti. »Ni jih bilo težko najti,« pripomni.

Prostovoljstvo zbližuje

Zvezdana Holcinger je bila prva, ki jo je že takoj na začetku povabila, da se kot prostovoljka včlani v društvo. »Poznala sem jo že od prej in vedela, da je velika zaščitnica živali, poleg tega je že pred tem vedno priskočila na pomoč, kadar sem na družbenih omrežjih objavila, da kaj zbiramo v dobrodelni namen. Z društvom sodeluje že od njegovih začetkov,« razlaga Verica in dodaja: »Med Zvezdano in Darinko Marinkovič se je prav zaradi dela v prostovoljstvu spletla posebna vez. Čeprav sta živeli v isti občini, sta se pred tem le bežno poznali. Verjetno je bilo tako namenjeno, da ju združi obojestranska želja po nudenju pomoči. Vso dejavnost v okviru društva prevzemata z veliko odgovornostjo, disciplino in natančnostjo. To se društvu pozna po naraščanju prepoznavnosti, s tem pa tudi po prejemanju več donacij pomoči. Njuno prijateljstvo, povezano s humanitarnostjo, so opazili občani in tudi župan občine Štore, ki je obema podelil županovo priznanje,« je ponosna na svoji članici, ki delujeta še v Društvu proti mučenju živali Celje.

Arhiv Humanitarnega društva Vera

Zvezdana ima doma kar šest mačk, vse so rešenke, k sebi jih je vzela v začasen dom, dokler zanje ne bi našli drugega lastnika, potem pa se je nanje tako navezala, da se jih je odločila obdržati kar za stalno.

Kakovostno preživet prosti čas

Kadar ne pomagajo ljudem ali živalim, pomagajo okolju. Udeležujejo se čistilnih akcij, ki v dobri družbi hitro minejo, rezultat pa osreči srce. Idej, kako narediti svoj kraj lepši, jim preprosto ne zmanjka: bodisi obiščejo brezdomce ali polepšajo dan naključnemu mimoidočemu.

V Sloveniji smo precej dobrodelni, zato se nam nemara zdi, da je malo tistih, ki so v stiski in potrebne pomoči ne bi dobili. A Verica opaža, da je to lahko le lažen vtis. »Ljudje v stiski se pogosto ne znajdejo, zato jih je treba malce 'potipati'. V našem domačem kraju, kjer se med seboj poznamo, je to veliko lažje. Ko vidimo, da nekdo potrebuje pomoč, ponudimo roko in pomagamo. Ne samo z oblačili, tudi s hrano, gospodinjskimi aparati, pohištvom, komu morda pomagamo zgolj napisati prošnjo, ki je sam ne zna. Včasih kdo potrebuje pomoč ravno toliko, da preživi do naslednje plače ali pokojnine, tudi takrat priskočimo na pomoč. Stojnice imamo zato, da občani ne pozabijo, da smo tu zanje. Vsako težavo pa se trudimo rešiti čim bolj diskretno, da lahko človek, tudi ko se nad njim zgrinjajo temni oblaki, ohrani svoje dostojanstvo.« Komu kdaj pomagajo že samo z lepo mislijo, pogovorom ali objemom. Nikoli ne veš, kdaj komu pride prav – danes tebi, jutri meni.

Včasih je pogovor vse, kar potrebujejo

Verica sklene najin pogovor z naslednjo mislijo: »Če zgolj eno ómiko osrečim z novim predpasnikom, prtom ali knjigo, je moj dan izpopolnjen, saj sem nekomu pričarala drobni trenutek sreče. Nekdo se je spomnil nanjo in ji polepšal dan. To pa je vse, kar šteje.«

Ena njenih največjih želja, odkar imajo stojnice, je, da ljudje ob njih postojijo, tudi če nič ne potrebujejo – da malo poklepetajo. Pogosto ji kdo pove, kako prijetno mu je bilo spregovoriti tistih nekaj besed, ker doma nimajo nikogar, s komer bi se lahko pogovarjali. Tako so se sčasoma naučili še nečesa: da sta včasih pogovor in čas, ki ga človeku nameniš, vse, kar ta potrebuje.