Alojz Dobovišek: »Tavžentkincler« z zavidljivo zbirko starin
Pod okriljem tega Šentjurčana so številna stara orodja, kolesa in motorji, glasbila, šivalni stroji, pritegne ga star denar in še marsikaj.
Alojza Doboviška z Laporja v občini Šentjur je neizmerna ljubezen do ustvarjanja z rokami in zbirateljstva privedla do tega, da je na vrhu tega naselja zgradil 18 različnih objektov. Pod streho nekaterih so zanimive zbirke, ki jih ljubitelj dediščine ves čas dopolnjuje.
Je pravi nemirni ustvarjalni duh, ki rad poprime za najrazličnejša opravila. Ker ni stvari, ki se je ne bi lotil, se ga je prijel vzdevek »tavžentkincler«. Ob obisku na pobočju Laporja nam je najprej pokazal maketo vasi v podobi iz starih časov. Ustvaril jo je po spominu, saj sta danes ohranjeni le še dve izvirni starejši hiši. »Marsikdo pravi, da so to otročarije, a jaz se z veseljem lotim takšnih projektov,« je dejal.
V maketi je med drugim predstavil rojstno hišo ter druge stavbe, narejene v merilu 1 : 50. Makete stavb je izdelal iz lesa, jih pobarval in »opremil« z drobcenim pohištvom ter tako predstavil podobo naselja, ki se razteza na meji treh vasi in dveh občin – šentjurske in štorske.
Kot bi prestopili vrata muzeja
Na Laporju ne gradi le maket, ampak tudi čisto prave stavbe. Medtem ko že njihova zunanjost pritegne številne poglede, se najbolj zanimiv del skriva v notranjosti. Tam Dobovišek hrani svoje zbirke. Za skoraj vsakim predmetom je tudi zanimiva zgodba. Da o tem, da zbiratelj pri predstavitvi omeni tudi letnice nastanka ali izvora, sploh ne govorimo.
Privlačijo ga najrazličnejši predmeti. Med drugim poseduje tram, na katerem naj bi bil podpisan Napoleon, in vzorce, ki so bili uporabljeni pri gradnji teharske cerkve. Kot zanimivost pokaže ključavnico, ki je nekoč preprečevala dostop nepovabljenim gostom v dvorec Trakoščan.
Zbira staro pohištvo in najrazličnejše kmečko orodje ter drugo staro orodje, brez katerega nekoč ljudje ne bi mogli opravljati najrazličnejših obrti. Je lastnik več kot 20 mopedov. V ponos mu je med drugim motor, ki si ga je kupil v Riminiju in ima isto letnico, kot je njegova letnica rojstva – 1952. Opazimo še otroški voziček iz leta 1956.
Je svoje zanimivosti morda pokazal že vodji katerega muzeja? »Večkrat sem že bil v Celju, a se mi zdi, da se direktorji muzejskih hiš kar pogosto menjavajo. Predstavniki omenjenih ustanov so me že večkrat obiskali. Tudi zdaj je ena gospa obljubila, da bo prišla, a je še ni bilo.«
»Ni, da ni«
V lasti ima več kot 200 ur – od ročnih do stenskih in prosto stoječih. Pritegnejo ga na primer stari šivalni stroji, teh ima več kot 30. Stroji še zdaj delujejo, z njimi si lahko pomaga pri kakšnem popravilu.
Pod streho njegovih objektov so številna stara kolesa. Nekaj časa je bil tudi član Kluba starodobnikov Večno mladi Šentjur, a mu je ob njegovih drugih zanimanjih zmanjkalo časa za udejstvovanje v društvu.
Ne manjkajo niti gramofoni, plošče. Med številnimi starinami smo opazili tudi pisalne stroje, fotoaparate, starinske telefone in radijske sprejemnike ter arhivske izvode Novega tednika. Hrani na primer letnike, v katerih so dogajanje zaznamovale različne zgodovinske prelomnice, med drugim atentat na nekdanjega ameriškega predsednika J. F. Kennedyja, in letnik, v katerem je umrl Tito. Hrani tudi izvode, v katerih so omenjeni dogodki iz lokalnega okolja, ki so se mu vtisnili v spomin.
S podobno natančnostjo, kot je izdelal maketo vasi, se je posvetil tudi maketi svoje hiše. Maketa predstavlja vse prostore, med drugim delavnico in številne stroje.
Od lesene kašče do hrama
V aktivnih letih se je posvečal predvsem mizarstvu in krovstvu, malo za šalo, malo za res pa sam sebi pravi kar svobodni umetnik. »Nikoli nisem hodil v službo, zato danes tudi nimam pokojnine. A delal sem vse življenje – in to ne malo.« Doslej je naredil več kot 1.200 streh, sto stavb je postavil od temeljev do krova.
Eden njegovih zadnjih projektov je gradnja lesenega hrama v podobi, kot je bila na Laporju, kjer so bili številni vinogradi, značilna pred 200 leti. Hram je zgrajen iz lesa, ki izvira z Bohorja, kjer ima Dobovišek svoj gozd.
73-letni »tavžentkincler« je poprijel za vsa opravila, od priprave temeljev do gradnje strehe, le pri dvigovanju trama so mu pomagali trije prijatelji. Stavbo je polepšal s številnimi podrobnostmi, izdelanimi iz lesa. »Ko sem ustvarjal okraske, sem se vsak dan z motorjem kar 28-krat peljal od gradbišča do delavnice, v kateri imam mizarsko orodje,« je pojasnil. Ker mu zmanjkuje prostora za zbirke, se je lotil še gradnje lesene kašče.
Večino stvari mu podarijo
Ljubezen do starih predmetov je začutil že kot otrok. Velikokrat je pri delu spremljal očeta, ki je bil zidar. Ko je bil star enajst let, je na podstrešju bližnje kmetije, na kateri je oče skrbel za ometavanje, Alojz našel staro puško. »Cel teden sem mešal malto, da so mi dali tisto puško. In še danes jo imam,« je dejal.
Kot pravi, zbirateljstvo ne vpliva na njegov osebni proračun, saj le malo predmetov kupi. Včasih kakšno malenkost najde na boljšem sejmu. Večina stvari v zbirki pristane tako, da mu jih ljudje podarijo. Med našim obiskom nam je pokazal šivalni stroj, ki mu ga je znanec obljubil že pred dvema desetletjema. Ko je lani preminil, je njegov sin poklical Doboviška in mu sporočil očetovo željo, da bi mu ga rad zapustil.
Vse, kar je do danes zbral, z veseljem pokaže in predstavi ljudem. Do obdobja epidemije koronavirusa so ga obiskovale skupine otrok iz vrtcev, šol, velikokrat je svojo zbirko predstavil tudi predstavnikom občin. Zdaj našteje nekoliko manj obiskov kot prej.
Ob koncu pogovora nas je še zanimalo, ali se je od katerega predmeta pripravljen tudi posloviti. Prošenj in zanimanja ne manjka, a lastnik je neomajen in zaenkrat ne želi prodati ničesar.
E-novice · Savinjska
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se