Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Doživetje, ki ostane v spominu

V začetku avgusta se je 17 članov Planinskega društva Velenje pod vodstvom Mihe in Silve podalo na turo, na naš najvišji vrh – Triglav. Ekipa je bila res raznolika, od izkušenih planincev do tistih, ki so se na Triglav podali prvič. Posebno energijo so dodali trije najstniki, ki so radovedno stopali ob boku izkušenih planincev.
Naša pot se je začela na Rudnem polju, v dolini je bilo vroče, tu pa nas je pričakalo prijetno sveže vreme. Nadaljevali smo v smeri planine Konjščica in premagali prvi težji vzpon proti Studorskemu prevalu. Razgledi proti bohinjskim goram so bili čudoviti. Prvi daljši postanek smo imeli na Vodnikovem domu, kjer smo se okrepčali. Oblaki so nas spremljali ves dan, kar nam je omogočalo prijetnejšo hojo. Z vsakim korakom so bile gore okrog nas bolj veličastne in mogočne.

Prvotni načrt je bil, da bi vrh Triglava osvojili že prvi dan, pa smo zaradi slabe vremenske napovedi načrt spremenili. Čas smo zato izkoristili za druženje z drugimi planinci in raziskovanje okolice Doma Planika pod Triglavom. Večer smo zaključili s prepevanjem ob harmoniki.
Zgodaj zjutraj nas je pričakal čudovit dan z idealnimi razmerami za vzpon. Polni pričakovanja smo se odpravili proti vrhu in kmalu stali na najvišji točki Slovenije. Tiste, ki so bili na Triglavu prvič, je čakal tradicionalni planinski krst, ki je poskrbel za veliko smeha in nepozabne spomine. Po krajšem počitku in občudovanju razgledov smo se po isti poti vrnili proti dolini. Z vsakim korakom navzdol je bilo vse bolj vroče, zato smo bili ob prihodu na Pokljuko še toliko bolj veseli prijetne osvežitve s hladno pijačo.

Tura je bila več kot le osvojitev vrha. Bila je preplet različnih generacij, izkušenj, medsebojne pomoči in dobre volje. Domov smo se vrnili varno, utrujeni, a zadovoljni in z nepozabnimi spomini.

Urška Podpečan

Planinski tabor v Bavšici

Planinci PD Velenje smo skupaj s PD Šmarje pri Jelšah organizirali planinski tabor v Bavšici. Tam smo preživeli pet dni v učnem centru PZS, ki leži v objemu gora, v zatrepu doline Bavšica pod mogočnim grebenom Loške stene na eni strani in Bavškim Grintovcem na drugi strani. To je dolina, kamor množični turizem še ni prodrl in je svet nad dolino še skoraj nedotaknjen. Le redki pohodniki se odločijo odkrivati ta težko prehoden svet. Iz doline vodita le dve označeni poti. Ena na Bavški Grintavec, druga pa po dolini Bale do Plešivca na koncu Loške stene. V tem okolju se človek res lahko umiri, spočije in odklopi od vsakdanjega sveta, saj tudi telefoni utihnejo, ker ni signala.

Aktivnosti so bile pripravljene za različne težavnosti. Vsak je lahko izbiral med težjo in lažjo turo, pohode pa smo prilagajali tudi vremenskim razmeram. Prvi dan smo izbrali najtežji podvig, vzpon na Jalovec. Skupaj smo se odpravili do zavetišča pod Špičko. Vrh je osvojilo štirinajst pohodnikov, ki jim bo ostal še dolgo v spominu. Ne samo po dolžini in težavnosti, pač pa tudi zaradi pestrega vremenskega dogajanja. Doživeli so, kako se vreme v hribih v trenutku spremeni.

Ostali del skupine se je od zavetišča pod Špičko vrnil v dolino. Po tako zahtevni turi je bila naslednji dan na sporedu lahka pot ob reki Nadiži, v kateri smo se po zaključenem pohodu tudi prijetno osvežili. Naslednji dan smo zaradi napovedanih popoldanskih neviht izbrali krajšo turo. Tako smo se povzpeli na bližnjo Koto 1.313 m nad Bovcem in si med potjo ogledali še trdnjavo Kluže. Pot nas je vodila tudi v dolino Lepene, kjer je bilo izhodišče za vzpon do Krnskega jezera. Bolj vztrajni in željni višine so se povzpeli še na nekaj več kot dva tisoč metrov visoko Veliko Babo. Ponudila je lep pogled na jezero in na vršace v okolici. Ob povratku proti domu smo še izkoristili lep dan in se iz Rablja odpravili na manj poznani vrh Veliki Šober. Strma pot skozi gozd nas je pripeljala na sedlo Vraška škrbina. Od tam smo se po razgledni grebenski poti sprehodili do vrha. Pot po grebenu nam je ponudila lepe razglede proti Kaninu, Višu, Montažu in na manj poznano hribovje nad dolino Remšendol vse do Mangarta in Jalovca. Uživali smo v lepih razgledih in se kar težko odpravili nazaj v dolino. A čakala nas je še dolga pot do doma.
Dnevi v Bavšici so hitro minili. Preživeli smo jih v dobri družbi planinskih prijateljev, s katerimi smo odkrivali skrite kotičke naše lepe Slovenije. Čeprav nam ni uspelo prehoditi vseh načrtovanih poti, smo bili več kot zadovoljni. Sklenili smo, da se še vrnemo in nadaljujemo z odkrivanjem lepot narave in poti v tem odmaknjenem, a prelepem delu Slovenije.

 Silva Zupanc

Naš čas