Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Franci Podbrežnik – Solčavski je človek številnih talentov, predvsem pa mojster besede, glasbe in odra. Je izkušen moderator in glasbenik, pogosto se pojavlja na dogodkih in v javnosti. Kljub življenju v Žalcu ostaja zvest rodni Solčavi. Z njim smo se pogovarjali o odraščanju, vrednotah, ki jih je odnesel od doma, družini, glasbi, humorju in nastopanju. V iskrenem pogovoru je spregovoril tudi o tem, zakaj mu toliko pomenijo spoštovanje, pristnost in dobri odnosi med ljudmi.

Kako bi se danes opisali nekomu, ki vas še ne pozna? Čeprav dvomim, da je takšnih veliko, bi vseeno rada slišala iz vaših ust …

»Zdravo, jaz sem pa Franci. Malo heca, malo zares. Verjetno se, ko se človek začne z nekom pogovarjati, že na neki način duša odpre in v nekaj stavkih se že ve, kdo smo. Verjetno bi govoril o glasbi, o dobrih ljudeh, o pozitivnih stvareh. To se mi zdaj zdi najbolj pomembno – da na tak način odmevamo pozitivno.«

Vas ljudje poznamo takšnega, kot ste v resnici, ali je Franci na odru nekoliko drugačen od Francija zasebno?

»Po mojem je to vprašanje za mojo družino. Dolgo časa sem se ukvarjal s tem, kakšen naj bi bil na odru. Imaš neke vzornike, potem pa ugotoviš: ne. Skušam biti najbolj jaz. Takrat si najbolj prepričljiv, ker si to, kar si. In tudi dobro se počutiš, ko stopiš z odra in rečeš: naredil sem to, kar znam, po najboljših močeh in iskreno. Vedno pa je tako, da nikoli nisi za vse. To mora biti jasno vsem nam, ki se ukvarjamo z mikrofonom. Nikoli nisi za vse. Zato je najbolj pošteno, da si najprej pošten do sebe, stopiš gor, in to je to.«

Radi poveste, da ste Franci Solčavski. Kaj vam pomeni ta vzdevek?

»Zanimivo, ta vzdevek sem dobil na radiu. Na Radiu Goldi, Ksenija Rozman mi ga je dala. Sploh ne vem več, kako je potem to šlo. Je pa res, da sem ves čas navezan na svoje korenine, ne glede na to, da smo zdaj z družino že več kot 30 let v Žalcu. Še vedno rečem, da sem to, od koder sem, in na to sem ponosen. Sem pa vesel še nečesa. Tudi v Žalcu in pravzaprav kamorkoli pridem, skušam s pristnim, poštenim stikom ustvariti krog prijateljev in znancev, pač, biti okej. Jaz pravim, da je moja življenjska usmeritev biti čim manj škodljiv za floro in favno na tem svetu.«

Kako se spomnite otroštva v Solčavi?

»Menim, da je bilo skoraj idealno. Seveda, ko se spominjaš za nazaj, rečeš, da je bilo idealno. Ta prijateljstva … Zdaj je že stereotip, ko govorimo, da ni bilo elektronike. Res je, imeli smo en televizijski program, drugi je bil bolj tako … Radio smo veliko poslušali. Druženja pa so bila zelo povezana z naravo. In zdi se mi, da je to največja dota. Narava me danes inspirira za delo, po drugi strani pa me pomirja. Tudi z Alenko sva skušala otroka navajati na naravo, in zdi se mi, da je to res krasna dota. Pomembna je bila tudi socializacija. Živeli smo medgeneracijsko. Starejši so nas hitro vzeli za svoje in začel si srkati njihove izkušnje. Če so te jemali kot enakovrednega, si se dobro počutil. Zdi se mi, da s tem dobiš tudi dobro osnovo za samopodobo in samozavest, ko greš v svet.«

Katere vrednote ste odnesli od doma in vas spremljajo še danes? Katere ste želeli prenesti tudi na svoja otroka?

»Zagotovo sta moja starša meni in sestri dala ogromno. O tem sem globoko prepričan. Izpostavil bi spoštovanje. Spoštovanje do ljudi, narave, živali in življenja. Zdi se mi, da če imaš spoštljiv odnos, če si do človeka pristen, se ti to vrača in te obenem plemeniti. Spoštovanje ti vedno nekaj dobrega prinese, če ga ponotranjiš. To danes v sodobnem svetu pogrešam, predvsem na različnih družbenih omrežjih. Halo, kaj si pišemo? Logično je, da se z nekom ne strinjaš. Ampak skušaj to povedati na lep način, da se lahko na koncu še vedno pogledamo v oči. Moja stara mama po mamini strani je imela izraz »brezobrazen«. Kako je lahko človek brez obraza? Danes imamo brezobrazne ljudi. Prvič, si pod psevdonimom, drugič pa pišeš izza ekrana. Če bi človeka srečal ena na ena, mu verjetno nikoli ne bi govoril tako. In to mi gre na živce. Svoboda govora je zame to, da vstanem, človeka pogledam in mu povem, kar mislim. Stojim za svojim imenom in priimkom in povem. Prepričan sem, da če bi funkcionirali na tak način, ne bi bilo niti približno toliko »nefajnosti«. Spet smo pri spoštovanju. To se mi zdi ena takšnih močnih vrednot.«

Koliko vam danes pomeni vrnitev domov, v Solčavo?

»Še več, verjetno. Pravzaprav je ta naveza Solčava–Žalec ves čas živa. Še vedno delamo in ustvarjamo v Solčavi. Nenazadnje tudi ob koncertu, ki se je nedavno zgodil. Vesel sem, da sem lahko bil del te velike srčne ekipe. V Solčavi se veliko dogaja in rad dodam kakšen svoj kamenček.«

Se spomnite svojega prvega nastopa pred občinstvom?

»Imam odlično anekdoto. Mislim, da sem bil star dobre tri ali štiri leta in naj bi na proslavi zapel V tihem gozdu ob tabornem ognju. Pogoj pa je bil, da sem se znebil svojih dud. Takrat sem jih namreč še imel. Sledil je res hud obred. Mimo Kovača, tako se je reklo doma, je tekla Klobaša. In prav obredno sem dude zmetal vanjo, da sem lahko šel nastopat (smeh).«

Ste takrat že začutili, da vas oder močno privlači?

»Ne vem. Po mojem se je to zgodilo nekje v šoli. Bili smo takšna generacija, letnik 1971, v Solčavi. Tri leta smo bili v Solčavi, potem smo šli v Luče. Bili smo zelo odrska generacija. Igrali smo igre, tudi za zaključni izlet smo igrali. Z glasbo smo se začeli dokaj hitro ukvarjati. Mislim, da je bil že v otroštvu tak vzgib. Nenazadnje je bil tudi moj oče godec, mama je pela na koru. Tudi pri dramski skupini sta sodelovala. To je bilo v koreninah in se hitro prenese.«

Poznamo vas kot odličnega moderatorja, glasbenika in ustvarjalca. V kateri vlogi najbolj uživate?

»Moj pristop je tak, da skušam udejanjiti vse tisto, kar je v meni. Lahko začnemo s spoštovanjem. S spoštovanjem do publike, ki te posluša. Nikoli ne smeš publike podcenjevati, po drugi strani pa tudi ne precenjevati. Če jo spoštuješ, se pripraviš po svojih najboljših močeh. Te moje najboljše moči pa so kolaž jezika in besed. Rad se igram z besedami, rad imam zanimive, slikovite stavke. To sem dobil tudi na Radiu Slovenija in sem zelo hvaležen, da sem šel skozi to šolanje.«

Veljate za človeka z veliko pozitivne energije. Od kod ta energija?

»Zgodilo se je že, da sem moral na oder tudi takrat, ko so se pred nastopom zgodile žalostne stvari, tudi smrt v širši družini. Ko stopiš na oder in ni možnosti umika, si v tisti zgodbi. Ko stopiš z odra, se vrne tista druga, vzporedna zgodba. Imam dobro lastnost, da mi je, ko stopim pred ljudi, fajn. Zdi se mi, da lahko nekaj dam in seveda tudi nekaj prejmem. Res je, da so vedno ljudje, ki te »pijejo«. Ukvarjal sem se s tem, kako pristopati in narediti neko bariero. Potem sem ugotovil, da se ne počutim dobro. Kljub temu, da imaš ljudi, ki te pijejo, grem srčno in odprto. Mislim, da se to vrne.«

Menite, da se človek s humorjem rodi ali se ga nauči skozi življenje?

»Nekaj humorja izoblikuješ že v primarnem okolju. Nekaj se te dotakne v otroštvu, potem pa ga razvijaš in plemenitiš. Okolje ti da ogromno zanimivih stvari. Jaz sem se ogromno nasmejal že ob svojih prednikih, generaciji svojih staršev. Če bi danes na oder postavil takšen pristen humor, kot so ga imeli oni, bi bil to stand-up dve stopnji više. Mislim, da se te nekaj dotakne na začetku, potem pa to plemenitiš. Že kot otrok sem imel zelo rad Asterixa in Obelixa, potem sem s tem »zastrupil« tudi sina, ki mi je zdaj za resen denar kupil novo knjigo in sem bil strašno hvaležen. Potem je tu angleški humor in podobno. Vse to te premakne in iz nečesa lahko nekaj vzameš. Najbolj pomembno pa je, da je humor zdrav, da ni pod linijo. Vedno se izogibam kočljivim temam, kot sta religija in politika. Držim distanco, ker gre nenazadnje tudi za spoštovanje do ljudi.«

Večkrat sem zasledila trditev, da so najbolj humorni in smešni ljudje pogosto tisti, ki so bili nekoč globoko ranjeni. Kako gledate na to?

»Zanimivo. Tega pa še nisem slišal. Res? Če razmišljam o ljudeh, ki se ukvarjajo s humorjem, je možno. Prepričan sem, da določene izkušnje vplivajo na človeka. Nekaj se ti zgodi in te spremeni. Včasih se ti tudi na odru zatakne in te premagajo čustva. Mogoče je humor lahko tudi nekakšna uteha za ranjene ljudi.«

Poudarjate, da je družina vaše največje bogastvo. Kako pomembna vam je njihova podpora?

»Ogromno mi pomeni. Že sam koncept našega poklica je takšen, da smo se kot družina teže udeleževali različnih praznovanj in podobnega, ker so bili vikendi zelo zaznamovani z mojimi nastopi. Smo pa imeli drugo možnost, ki smo jo skušali maksimalno izkoristiti. Med tednom, ko je bilo več časa, je bilo naše sobivanje bolj intenzivno. Ko danes pogledam, s čim se ukvarjata Naja in Jan, mislim, da je bilo to okej. Se pa kot starš vedno sprašuješ. Nekatere stvari jemlješ kot samoumevne, potem pa počasi dobivaš povratne informacije o tem, kako sta otroka doživljala vse to odrsko dogajanje. Mislim, da je bila Naja stara dve leti, ko sem jo že imel na odru. Otroka sem kar vpletal zraven in zanimivo je, da so nas oder in mikrofon kar prevzeli. Moja žena Alenka je učiteljica. Ni toliko za oder, suvereno nastopa znotraj svojega učiteljskega okvira, je pa s tehniko na ti, kar je zanimivo. Pri kakršnihkoli predstavah je bila Alenka velikokrat za mešalno mizo, mikrofoni in podobno. Na celo družino sem ponosen.«

Če se dotakneva še glasbe – kakšne cilje še imate? Kaj bi radi dosegli?

»Če govorim o ciljih v glasbi – s Happy Bandom, s triom, v katerem smo bili Marko Slapnik, Alenka Lesjak in jaz, smo posneli kaseto oziroma album. Če zdaj pogledam nazaj, sem pravzaprav vse življenje nekako zapostavljal lastno avtorsko delo v glasbi. Zdaj se mi zdi škoda, čeprav pravim: vse ob svojem času. Očitno se je moralo nekaj zgoditi, da lahko zdaj to ustvarjam. Ogromno je pesmi in vem, da jih še bo. Ena od stvari, na katere sem zelo ponosen, skupaj s celotno ekipo stotih in še več ljudi, je koncert v Logarski dolini, kjer smo predstavljali tako avtorske skladbe kot zakladnico slovenske popevke. In spet smo pri jeziku, spet smo pri dobri glasbi. To se mi zdi tisto poslanstvo: čim več dobrega in pozitivnega prenesti med ljudi, da se jih dotakneta beseda in glasba.«

Česa vas je življenje najbolj naučilo?

»Biti ponižen, skromen. Zdi se mi, da imamo ljudje s podeželja skromnost kar privzgojeno, in prav je tako. Ampak včasih je treba tudi stopiti za svoje delo ter biti iskreno in veselo ponosen na to, kar narediš. Ne vzvišen, ampak da si rečeš, super. Predvsem pa spoštovanje. To se mi zdi danes tako pomembno v medčloveških odnosih. Spoštovanje zagotovo. In življenjsko pravilo, da se dobro vrača z dobrim, slabo pa s slabim. Vedno. To je jasno kot beli dan.«

Goste mnogokrat izzovemo z vprašanjem, ali vemo, kam gremo. Vemo?

»Želel bi si, da ja. Mislim pa, da se moramo kot družba zelo potruditi, se ustaviti, zadihati, pogledati najprej vase in potem naprej. Zdi se mi, da se ti, ko se ustaviš in zadihaš, marsikateri prizor za naprej pokaže drugače, kot je videti na prvi pogled.«