Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Zlati in diamantni maturanti Šolskega centra Velenje so s svojim znanjem, z vztrajnostjo in s predanim delom dosegli izjemen uspeh. Ker so lahko navdih tudi prihodnjim generacijam, smo jim zastavili nekaj vprašanj in izvedeli več o njihovi poti, izkušnjah, izzivih ter načrtih za prihodnost. Njihove zgodbe dokazujejo, da se trud, radovednost in vztrajnost vedno obrestujejo. Preberite misli, spomine na šolska leta ter poglede na prihodnost letošnjih zlatih maturantov.

Moj cilj ni bil postati zlati maturant

Jan Rožič je zlati maturant Gimnazije Velenje. Pravi, da je ta naziv potrditev, da je bilo njegovo delo usmerjeno v pravo smer in da delo in disciplina res prineseta rezultate. »To, da sem med dijaki, ki jim je na splošni maturi uspelo doseči več kot 30 točk, je zame izjemen osebni dosežek, h kateremu sem usmeril štiri leta svojega dela in sem vesel, da mi je uspelo. Naziv je častna nagrada in seveda sem ga zelo vesel, vendar pa mi sam po sebi ne pomeni veliko. Moj cilj nikoli ni bil postati zlati maturant, ampak to, da pokažem, kaj znam in dosežem prag točk, ki jih potrebujem za nadaljnje šolanje. Več kot to, da moji dosežki odmevajo v javnosti, mi pomenijo možnosti za osebni razvoj, ki ob nazivu sledijo. Imam sicer odprte možnosti v smislu izbora fakultete in gradnje prihodnjega življenja. Z rezultatom lahko tako nadaljujem svojo študijsko pot tako, kot sem si zadal, naziv pa me bo spremljal kot prijeten spomin skozi celotno življenje. K mojemu rezultatu je predvsem pripomoglo domače okolje. Imam mirno, spodbujajoče okolje, v katerem se lahko popolnoma osredotočim in gradim disciplino, ki je za vse dosežke ključna.«

Ob učenju tudi šport in glasba

Misel na maturo ga je vodila skozi vse letnike gimnazije. Vse svoje delo in zapiske je urejal tako, da jih bo lahko še enkrat pogledal. »Na maturo sem se pripravljal podobno kot na vsak test, le z več snovi. Pomembna je zbranost, nepogrešljivi pa so tudi odmori. Čas sem si rad krajšal s športom, skupaj z bratom Vidom in dedijem Rudijem pa smo obiskovali vaje Pihalnega orkestra Zarja Šoštanj.

Najbolj ključno za prihodnje generacije se mi zdi to, da imajo pravo miselnost. Matura kot izpit je eden najpomembnejših v življenju, vendar pa ni tako nepremostljiv, kot se sprva zdi. Najpomembneje se mi zdi, da se dijaki skozi celotno gimnazijsko pot obračajo k maturi in si že na začetku 4. letnika jasno zadajo pot, ki jim najbolj ustreza in jih bo pripeljala do cilja – dobrega dosežka na maturi. To je moj nasvet, saj se mi zdi, da je mentalni pristop k maturi v šolskih klopeh premalo poudarjen.«

Za uspeh je treba slediti svoji strasti

Rožič pravi, da je naravnan bolj naravoslovno, zato so bili zanj največji izziv vsi trije deli izpita pri angleščini. »Zahvalil bi se rad svoji profesorici Nataši Makovecki, ki me je s predanim in neutrudnim delom stalno motivirala in mi pomagala napredovati. Hvaležen sem ji za vsak nasvet, ki sem ga dobil in ga uporabil na maturi.
Najbolj ponosen pa sem na vse dosežene točke pri matematiki. Nekako sem si to zadal kot realen cilj, za katerega vem, da je v moji moči. Med pisanjem mature sem bil zelo nervozen in se kasneje zavedal napak, zato sem bil izjemno ponosen, da mi je kljub ne najboljši predstavi uspelo.

Zahvalil bi se tudi profesorici Sonji France za vsako potrpežljivo tretjo ali četrto razlago, ki sem jo od nje dobil. Vsem profesorjem se ne morem zahvaliti poimensko, vendar sem jim neizmerno hvaležen za ves trud, ki so ga vložili.«
Celotno srednješolsko pot z eno besedo opiše kot vznemirljivo – od vzponov do razočaranj, ki so ga naredila boljšega. »Najbolj mi bodo v spominu ostali dogodki, ki sem jih doživel prvič. Od zabav s sošolci in trepetanja pred rezultati testov pa vse do maturantskega izleta in ekskurzije v Amsterdam. Srednješolska leta so zanimiva, saj med odraščanjem in iskanjem položaja v svetu ne smeš pozabiti na šolske obveznosti, ki jih je včasih kar precej, a se vedno najde čas za veselje s prijatelji in družino.«
Njegovi načrti za prihodnost še niso čisto jasni. Želi si na študij medicine v Mariboru in svojo pot nadaljevati v zdravstvu. »To je jasen cilj, za naprej pa ne vem, kam me bo poneslo življenje. Puščam si odprte možnosti.«
Prepričan je, da se dijaki, ki bi radi uspeli, zavedajo nepogrešljivega pomena radovednosti, discipline, učenja ... Rad pa bi jim podal svoje izkušnje. »Najbolj uspešni bodo, če bodo sledili svojim strastem, pomembna pa je tudi mentalna naravnanost. Izzivov in izpitov ne smejo dojemati kot nekakšno oviro, ki jim bo povzročila težave, če je ne opravijo, saj to prinese nepotreben pritisk. Vsak test ali izziv je priložnost, da pokažejo svoje znanje, moč in vzdržljivost ter tako izkoristijo vse svoje vrline in dokažejo samim sebi, da so sposobni doseči nedosegljivo.«

Vedno poskusi iztisniti 100 %

Domen Tajnšek, dijak Šole za strojništvo, geotehniko in okolje, je maturo končal kot edini diamantni maturant Šolskega centra Velenje. »To me je skrajno presenetilo, saj nisem računal na takšen uspeh. Uspeh zame pomeni biti zadovoljen sam s sabo ne glede na mnenje drugih, saj si na koncu dneva sam svoj šef. Naziv štejem kot enega izmed večjih dosežkov, ker vem, koliko truda so vložili sovrstniki,« je dejal ob čestitkah in občutkih ob koncu srednje šole.
Če bi svojo srednješolsko pot moral opisati z eno besedo? »Tovarištvo, ker brez takšnih prijateljev, sošolcev in sovrstnikov ne bi prišel do tja, kjer sem zdaj.«

Za svoj uspeh se mora »zahvaliti« predvsem svoji vztrajnosti, saj je, kot pravi, v pripravo na maturo vložil ogromno truda, predvsem z reševanjem maturitetnih nalog iz prejšnjih let. V času srednješolskega izobraževanja je dobil lekcijo, ki ni zapisana v učbenikih: »Tisti, ki uživa v poti, bo prišel dlje kot nekdo, ki hodi zaradi cilja.« Tako bo na šolska leta bo imel lepe spomine, izstopa pa tridnevni izlet v München, kjer so videli mnogo znamenitosti ter doživeli nepozabne spomine.
Domen prosti čas rad preživlja z družino, se druži s prijatelji, trenira različne športe. Pred njim so novi izzivi. »Septembra se bom v sklopu vojaškega usposabljanja udeležil selekcijskega letenja v Cerkljah ob Krki, študij pa bom nadaljeval na Fakulteti za strojništvo UNI Ljubljana smer letalstvo. Po končanem šolanju in usposabljanju bi se rad zaposlil kot pilot gorskega reševalnega helikopterja.« Nedvomno bo uspešen, kajti njegov moto je: »Vedno poskusi iztisniti 100 %!«

Z disciplino do odličnih rezultatov

Andraž Centrih je ob vstopu v srednjo glasbeno šolo izbral še vzporedno pot elektrotehnike na Elektro in računalniški šoli. Štiri leta srednješolskega izobraževanja je zaključil z odliko – s samimi peticami. Njegova pot temelji na vztrajnosti, sistematičnosti in jasnih ciljih, ki jih z dobro organizacijo časa in notranjo disciplino uspešno dosega.

Glasba je pomemben del njegovega življenja. Kot pozavnist se je udeležil tekmovanja TEMSIG, kjer je prejel dve srebrni priznanji – za jazz solistično igro in za komorne zasedbe s trobili. Redno sodeluje v orkestrih glasbene šole, kjer soustvarja številne koncerte, obenem pa ostaja aktiven tudi v Pihalnem orkestru Zarja Šoštanj, Koroškem Big bandu in Moškem pevskem zboru Šmartno ob Paki. Tudi poletne šole zanj niso le čas počitka, ampak priložnost za dodatno učenje in glasbeni razvoj.

Izziv: slovenščina

Ob prejemu naziva zlati maturant pravi, da mu priznanje veliko pomeni, saj je potrditev vloženega dela in odrekanja. »Pomembna je tudi vztrajnost, ki me je pripeljala čez ovire na poti. Treba si je dobro organizirati delo, da se med njim ne izgubiš,« poudarja. Na maturo se je pripravljal intenzivno približno mesec dni, pri čemer je bila zanj največji izziv ustna slovenščina, a je tudi ta del uspešno opravil.

Srednjo šolo si bo najbolj zapomnil po povezovanju dveh svetov – glasbe in tehnike. Posebni spomini mu bodo ostali na izlete, gostovanja in glasbene projekte, hkrati pa želi tudi v prihodnje razvijati zanimanje za elektrotehniko.
Njegova srednješolska pot je bila tako pestra izkušnja, ki mu je ponudila znanje, prijateljstva in številne priložnosti za osebni razvoj. Polna je lepih spominov iz obeh šol.

Kljub disleksiji dokazala, da zmore doseči visoke cilje

Izjemen uspeh je dosegla Lija Škarja, dijakinja programa Gastronomija in turizem na Šoli za storitvene dejavnosti. Z vztrajnostjo, trudom in predanim delom je postala zlata maturantka, ob tem pa dokazala, da lahko z odločnostjo premagaš tudi največje izzive.
»Velika čast je biti med zlatimi maturanti, in na ta uspeh sem zelo ponosna. Najbolj vesela pa sem, da se je ves trud poplačal, saj sem si dokazala, da sem tudi z disleksijo sposobna doseči visok rezultat,« je povedala Lija.

Naziv zlate maturantke ji pomeni predvsem potrditev, da je bilo njeno delo vredno truda, časa in energije. Pri doseganju uspeha ji je bila v veliko oporo družina, ki jo je ves čas podpirala in spodbujala. Pomembno vlogo so imeli tudi profesorji, njihova pričakovanja pa so ji pogosto predstavljala dodatno motivacijo. Na maturo se je pripravljala načrtno in vztrajno. Veliko časa je namenila izdelavi zapiskov, ki jih je pripravljala že skozi celotno šolsko leto, pri vprašanjih pa se je vedno obrnila tudi na profesorje.

Zaupajte vase in vztrajajte

Prihodnjim generacijam svetuje, naj zaupajo vase in vztrajajo pri svojih ciljih. »Zaupajte vase, tudi vi zmorete postati zlati maturanti, ni pa nič narobe, če ne boste. Matura je naporna, ampak ves trud je na koncu poplačan.«
Največji izziv je bila zanjo slovenščina, saj ji je kot osebi z disleksijo pravopis predstavljal dodatne težave. Prav zato je na uspeh pri tem predmetu še posebej ponosna, saj je kljub oviram dosegla odličen rezultat. Srednješolsko obdobje ji bo ostalo v lepem spominu predvsem zaradi številnih potovanj, ki so ji kot dijakinji turistične šole odprla nova obzorja. »Posebej si bom zapomnila tudi sodelovanja na mednarodnih tekmovanjih ter ljudi, ki sem jih spoznala na svoji izobraževalni poti.«

Po zaključku srednje šole se podaja novim izzivom naproti. Vpisala se je na Ekonomsko-poslovno fakulteto v Mariboru, kjer želi še dodatno razširiti svoje znanje. Njena velika želja ostajajo potovanja. Svojo generacijo opisuje kot »odločno, a prikupno zmedeno«, svojo srednješolsko izkušnjo pa kot dobro, čeprav polno ovir, zaradi katerih je postala močnejša in bogatejša za številne izkušnje.