Osebni arhiv

»Predvsem je pomembno zaupati ekipi, saj si obkrožen s sposobnimi ljudmi, mnogi so boljši kot ti. In tako je tudi prav. Jaz jim skušam dati čim več avtonomije, da se sami odločajo, ne pa da izvajam mikromenedžment. To je kontraproduktivno. Ko se res ne morejo odločiti, pa naj pridejo do mene in se bom določil jaz,« razmišlja mladi menedžer.«

Obiskovali ste tehniško gimnazijo v Novem mestu in nato Fakulteto za gradbeništvo in geodezijo. Na prvi pogled bi se človek vprašal, kje je povezava med vašim študijem in delom v IBM-u.

»Na fakulteti sem obiskoval smer geodezija in geoinformatika. Študij je precej interdisciplinaren, bolj kot bi si mislili. Ogromno je matematike, fizike, programiranja, sistema GIS (Geografski informacijski sistem, op. a.), navigacijskih sistemov, 3D-modeliranja in tako naprej. Vse to me je zelo zanimalo; s tem sem se takrat že malo ukvarjal. Še med študijem sem našel podjetje, ki se je ukvarjalo s temi področji in smo se dogovorili za sodelovanje. Podjetje je bilo izjemno zanimivo, toda vsi so bili strokovnjaki v informatiki, nihče pa nekako ni znal nastopiti bolj prodajno. Tako sem prevzel prodajno-razvojni del. Kmalu sem ugotovil, da je formalna izobrazba eno, tvoje izkušnje, karakter in kaj vse si se pripravljen naučiti, pa nekaj čisto drugega. Fakultetna izobrazba je sicer odlična podlaga, kaj in kako potem delaš, pa je povsem odvisno od tebe.«

Ampak potem ste se izobraževali tudi v tujini.

»Imel sem določene ambicije in v podjetju, v katerem sem takrat delal, smo se dogovorili, da grem na študij MBA na Dunaj. Tam sem opravil tudi precej zahteven preizkus za pridobitev štipendije. Prav takrat pa so me kontaktirali iz IBM-a, s katerim sem stike navezal že prej. Tako sem imel na eni strani štipendijo za študij MBA na Dunaju in na drugi delo v IBM-u. Odločil sem se za IBM. In ni mi žal, kajti tako velikanska korporacija ti resnično da neverjetno širino znanja in izkušenj. Z IBM-om sem sicer prišel v stik, ko sem šel na mednarodni »business hackaton«, ki ga je organiziralo podjetje Plastika Skaza, v komisiji pa so bili ljudje iz IBM-a. Sicer smo s svojo poslovno idejo med dvanajstimi skupinami zasedli drugo mesto, sem pa dobil nagrado za najboljši »pitch« oziroma predstavitev naše ideje. Nagrada je bila sodelovanje na modulu v Cotrugli Business School v Zagrebu. Nato me je IBM poslal na enotedenski mini MBA na London Business School, kjer sem v enem tednu res intenzivnega 'drila' dobil široko znanje o financah, bilancah, o poslovni strategiji.«

Lani decembra ste v predstavitvi za Združenje Manager med drugim zapisali: »Sam zagotovo ne bi bil tu, kjer sem, če ne bi bil ambiciozen./…/ 23-krat sem moral zavrteti telefon, da sem dobil sestanek s tedanjim direktorjem IBM-a.« Kako je bilo s tem?

»Da, res je (smeh). Mogoče bi kdo rekel, da je med ambicioznostjo in norostjo tanka meja. Na že omenjenem »business hackathonu« sem spoznal tedanjega direktorja IBM-a Slovenija in mi je rekel: 'Rabil bi nekoga takšnega, kot si ti. Oglasi se.' Ker pa je bil v tistem času zelo zaseden, sva se kar nekaj časa lovila. Bilo je res veliko klicanja, a bil sem vztrajen. Začrtal sem si to pot in vztrajal. Pol leta pozneje sem bil že zaposlen v IBM-u. Če imaš fokus, so tudi rezultati.«

Torej ste točno vedeli, kaj si želite delati? Zdi se namreč, da ni prav dosti mladih po koncu študija tako odločnih.

»Izhajam iz ne ravno premožne družine in sem si moral priložnosti ustvariti sam. Zelo zgodaj, že kot dijak in nato kot študent, sem začel delati. Imel sem zelo jasen načrt, seveda pa se vedno lahko zgodijo neke nepredvidljive stvari. Denimo, ko sem se že dogovarjal za službo v IBM-u Slovenija, je bila z njihove strani naenkrat tišina. Mesec dni ni bilo nobenega glasu, nakar sem v medijih zasledil, da so zamenjali direktorja. Prepričan sem bil, da iz mojega načrta ne bo nič, zato sem tudi šel na tisti razgovor za MBA-štipendijo na Dunaj. Nato pa me je poklical novi direktor IBM Slovenija in me vprašal, ali me še zanima delo pri njih.«

Se vam zdi, da mladim, ki danes končujejo srednjo šolo ali pa fakulteto, mogoče manjka poguma ali pa drznosti za vstop v tako velika mednarodna podjetja, kot je, na primer, IBM?

»V moji generaciji je mogoče še bil prisoten ta strah, očitno je to še izhajalo iz nekdanje socialistične vzgoje. Pri današnjih generacijah pa menim, da tega strahu ni več toliko. Konec koncev so tudi direktorji samo ljudje, ki opravljajo določeno funkcijo. In ko se ta stigma naziva v glavi umakne, je veliko lažje.«

Na IBM-u ste se torej zaposlili leta 2016. Sedem let pozneje ste postali že izvršni direktor. Zdi se, da je vse teklo izjemno hitro.

»Da, res je šlo hitro. Začel sem kot skrbnik ključnih strank na finančnem segmentu v Sloveniji, torej banke, zavarovalnice. IBM se je medtem hitro spreminjal, malo pa moraš imeti tudi sreče, da se vse nekako 'poklopi'. Delal sem dobro, menedžment mi je zaupal, očitno sem imel tudi dovolj karizme, da so se odločili, da me imenujejo na to delovno mesto. Pri tem sem tudi zelo hvaležen svojemu predhodniku, ki me je na neki način vzgajal, mentoriral in me pri regijskem menedžmentu promoviral kot naslednika.«

Pri Združenju Manager so zapisali: »V podjetju se je uveljavil z odprtim, neposrednim, etičnim in empatičnim vodenjem. Sodelavci ga opisujejo kot odločnega, strateško razmišljajočega, kot mojstra medosebnih veščin /…/«. Kaj pravite na to?

»Lepo. Tega sicer nisem napisal jaz, ampak so to zapisali pri Združenju Manager na podlagi intervjujev z našimi zaposlenimi. Jaz imam mantro: 'People do business with people.' (Ljudje opravljajo posel z ljudmi, op. a.). Torej ne glede na to, kdo si in kak naziv imaš, si moraš vzeti čas za pogovor, čeprav je nekdo tri, štiri nivoje pod teboj. Imam precej odprt odnos z zaposlenimi, veliko komuniciram, včasih po mnenju regijskega menedžmenta celo preveč (smeh). Nimam niti svoje pisarne, sem na robu 'open spacea' (odprtega prostora, op. a.), ravno za to, da sem del tima. Ko smo delali anketo zadovoljstva zaposlenih, je bila najhujša pritožba ta, da je delovno okolje včasih preglasno. To pomeni, da ljudje komunicirajo, da je okolje dinamično. In če je to pritožba, pa naj kar bo (smeh).«

Vas je naziv mladi manager leta kaj presenetil? Kako gledate nanj?

»Gre res za zelo lepo priznanje, za veliko čast in hkrati tudi odgovornost. Ko je prišlo obvestilo Združenja Manager o nominaciji, sem sprva celo razmišljal, ali bi ob vsem delu, ki ga imam, sploh sodeloval. Kajti proces je precej dolgotrajen, najprej cel kup vprašalnikov, analize, statistike, intervjuji s komisijo, predstavitveni dogodki, videi. Toda rekel sem si, da če so me že nominirali, bom toliko fer, da bom sodeloval. Bilo je naporno, a hkrati na strani Združenja Manager izjemno profesionalno. Po imenovanju sem bil deležen res lepega odziva, številnih pristnih čestitk pa tudi veliko novih povezav in priložnosti. Zato, če bo kdo v podobni situaciji, mu priporočam, da čeprav vse skupaj vzame res veliko časa, naj to sprejme. Hkrati je to tudi lepa priložnost, da se poudari mlade, uspešne menedžerje, ki nas v takšnih vlogah ni prav veliko.«

Nekoč ste bili tudi uspešen odbojkar. Se zdaj še kaj ukvarjate s športom? Si vzamete čas?

»Odbojka je čudovit šport, odbojkarski klub v Žužemberku pa prav gotovo eden najuspešnejših v Sloveniji. Tako da imam doma še kar nekaj medalj. Bil sem dober, nisem bil pa med najboljšimi, da bi iz tega lahko delal kariero. Sem pa zgradil neko športno etiko, ki jo lahko preneseš tudi v poslovni svet, torej disciplina, delo v ekipi, vodenje ekipe, prevzemanje odgovornosti v kritičnih situacijah. Običajno grem na trening v fitnes ali pa teč zjutraj že okoli 6. ure ali pa zvečer. Obvezno vsaj od tri- do štirikrat tedensko. Rad imam 'cross-fit', tek pa skvoš, badminton, tenis, rolanje, skratka, vse mogoče. Šport je moj glavni ventil za sproščanje stresa.«