arhiv L. A

Zgodovina nas uči, da se je človek pojavil pred 3,3 milijona leti, seveda ne v današnji obliki, vendar so to bili zametki prvega človeka-živali, ki je zapustil drevo in se poskušal postaviti na svoje noge. Bila so različna obdobja, ko je ta preobrazba  potekala. Prvo obdobje, ki je bilo tudi najdaljše, kar 98 % od tega, je bila prazgodovina, končalo pa se je, ko se je začela pojavljati prva pisava in je nastopil stari vek. No, sedaj ne bomo govorili preveč o obdobjih, pač pa o poklicu, ki ga smatramo za najpomembnejšega, to je babištvo, ena izmed važnejših temeljnih človekovih pravic.

Prvi človek ni bil po videzu prav nič podoben današnjemu, razvijal se je iz živalskih oblik in kot so narekovale geografske spremembe, se je temu primerno odzival v razvoju, dokler se ni dokončno spremenil. Postal je zelo spreten in tudi misleč, ter pokončne hoje. Živel je v jamah, pod skalnimi previsi in zaradi večjega uspeha pri lovu na večje živali se je pričel združevati v skupine. Ženske so medtem nabirale rastline in semena. Zanimivo pa je da so bili moški in ženske enakopravni pri vsem, kar so počeli.

Otroci so bili materina skrb, veliko jih je umrlo, prav tako mater. Pri porodu je vedno pomagala kakšna izučena ženska iz skupine, ki je že sama rodila. Če sta mati in otrok umrla, seveda bilo je dosti zastrupitev in ostalih stvari, ki jih danes uspešno obvladujemo, so to stoično prenesli, češ, bog je tako hotel.

Pravimo, da so te ženske bile prve babice.

Minevala so leta, tudi ženske, ki so bile takrat prisotne pri porodih so bile že bolj izobražene, bile je manj smrtnih žrte in ker so se sčasoma pojavili tudi zdravniki, so lahko šle k njemu po nasvet. Tudi v Sloveniji je babištvo zelo napredovalo, tako je bila zgrajena prva babiška šola v Evropi v Ljubljani leta 1753 in poučevalo se je v slovenskem jeziku. To je bil lep primer tudi za ostale države in počasi so vse začele z gradnjo teh šol. 

Spoznali so, da so babice neobhodne pri porodih, smrtnih žrtev ni bilo več ali pa zelo, zelo malo. Postale so  spoštovane, vendar še vedno niso mogle doseči tisto stopnjo, ki bi jim pripadala in tudi plača je bila nižja od moških. Bil je pač patriarhat in čeprav  brez babic niso mogli več, jim vseeno niso dali tistega priznanja za opravljeno delo, ki je bilo težko in so si ga krvavo zaslužile.

Da ne bo kdo mislil, da babica pride v hišo in sedi ter čaka, da bo novo bitje privekalo na ta svet in je s tem njeno delo končano. Babica  skrbi za mater in otroka še naprej, pravzaprav je povezana s celotno družino vse od začetka nosečnosti in jih uči in pripravlja na prihod novega člana. Vsekakor mora biti to ženska s srcem, zdrava fizično in duševno, odločna, verjeti mora v svoje opravljeno delo, samozavestna in pa seveda imeti mora empatijo in pa srce, ki ljubi to delo in mu je predana. Lahko rečemo, da ostane z družino povezana še mnogo let po porodu.

Učni načrt ni prav lahek, marsikaj se moraš naučiti, da veš pravilno postopati ne samo, kadar je porod normalen, tudi v kriznih minutah se moraš nemudoma odločiti in to pravilno, kaj moraš storiti, da rešiš mater in otroka. Velika škodaje, da je tako malo pripravljenih obiskovati to šolo. Le kaj je vzrok, mogoče ne čutijo dovolj ljubezni do dela, ki jih čaka ali pa materialna plat, ki je resnično sramotna.

Za ves svoj trud si zaslužijo več spoštovanja in priznanja, ali pa je materializem oplazil tudi babištvo. Ne govorim o vseh babicah, pač pa o določenih in take tudi nimajo čustev. 5. maja praznujemo ta mednarodni praznik, spomnimo se na njihovo trdo delo.