Elica Pavlič

Tudi rahlo deževje ni pokvarilo prazničnega dne, dneva zmage, ki je v resnici praznik življenja. 9. maja 1945 je bil prvi dan potrditve preživetja in nekega novega življenja, ko je bil okupator dokončno pregnan in ko je Slovenija znova pripadla Slovencem. Mar ni to čudovit povod za zanosno veselje in ponos? In ravno tudi zaradi tega, je bil ta dan še bolj poseben, prazničen, s hvaležnostjo, da se lahko sprehajamo v miru in govorimo slovensko.

Mirno goro smo zapustili in se najprej po položni, nato po vse bolj strmi poti spustili do ostankov nekdanje kočevarske vasi Škrilj, nato po makadamski cesti čez Kleč proti vasi Vrčice. Pred vasjo smo zavili na kolovoz, ki nas pripelje do vasi Gaber nad Semičem.

Naš vodič Marko Pršina nas je ob krajših postankih seznanil z zgodovino teh krajev, zgodovino Kočevarjev in njihovem življenju. Kot vedno, nas je ob poti čakalo presenečenje, kavica za vse. Pustimo se razvajati z mislijo, kako nam je lepo, ko s hojo v tem majskem, prazničnem dnevu uživamo v lepotah gozda, s cvetjem posejanimi travniki ob poslušanju ptičjega petja.

Cesto, ki vodi proti Uršnim Selom smo zapustili in se po makadamski poti povzpeli na Smuk. Tu so razvaline gradu Smuk, cerkev sv. Lovrenca, lovski dom ter čudovito rastje. Posebnost je mogočni hrast.

V domu smo se prepustili veselju, klepetu, ob dobri malici. Tudi pesem se je oglasila, saj poznate tisto: »Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj. Le kaj ti bo sonce in rože zakaj?« To naj bi bila naša pesem, pesem, ki nas prepriča, da uživajmo tukaj in zdaj.

Organizacija prevozov je bila tudi tokrat odlična. Prijetno utrujeni, veseli, da napredujemo po Trdinovi poti, da smo naredili nekaj zase, že snujemo načrte za naslednjo etapo, od Smuka do Jugorja.

Elica Pavlič