E. P.

Pokljuka nam pomeni obširne smrekove gozdove, nabiranje gob, svetovna prvenstva v biatlonu, izhodišče neštetih poti na visokogorske cilje … Kot celota predstavlja izletniško, športno in rekreacijsko zaledje. Tu se izvaja intenzivno gospodarjenje z gozdovi, navkljub spremenjeni drevesni sestavi. Nasprotujoči si interesi ustvarjajo na Pokljuki različna navskrižja med varstvenimi in razvojnimi cilji.

Gre za turo brez izrazitih vzponov in spustov, ki nas navduši v vseh letnih časih. Napovedan je bil oblačen dan, s popoldanskimi plohami. Toda za pohodnike ni slabega vremena, potrebna je le primerna oprema in dobra volja, ki nam je ni manjkalo. S pohodom smo začeli na Rudnem polju, mimo biatlonskega centra, nadaljevali po makadamski poti, obdanimi z mogočnimi smrekami, ki govorijo o trdem vztrajanju in življenjski sili, ki jo potrebuješ skozi življenje. Prve pomladne cvetlice, rumene pogačice, orlice, tudi svišči se že odpirajo, so v oblačnem dnevu zažareli kot sonce. Predvsem pa naše raznobarvne pelerine, ki smo jih kmalu morali obleči, so popestrile tih, deževen dan. Na razpotju smo se razdelili v dve skupini, ena po krajši poti, do Doma na Uskovnici in nazaj na Rudno polje. Druga proti planini Zajamniki. Hodili smo po gozdni poti, po makadamski cesti, ki nas je pripeljala do najlepše visokogorske ulice v Sloveniji na višini 1290 m. To je pastirska planina z veličastno panoramo na robu Pokljuke, ki v tem času sameva. Malo je še pastirskih stanov, v glavnem so to vikendi, ki ohranjajo tradicijo. Na vrhu nad pastirskimi stanovi smo zrli na lepo, največkrat fotografirano ulico. Prikrajšani smo bili za poglede na gore v ozadju ...

E. P.

Mimo stanov, nadaljevanje do Uskovnice. Lahko bi zapeli pesem, kje so tiste stezice, ki so včasih bile. Na planini ni več pastirja, ki nam je pred kar nekaj leti postregel pijačo, nas usmeril na gozdno pot, ki je prijetnejša od makadama, ki je pripeljal za nami, na Uskovnico domačo skuto … Narava se spreminja, poti je več, tudi vlake, zato se izbira ni obnesla. Opravili smo vzpon po brezpotju in se vrnili na cesto in naprej do Uskovnice. V zavetju obnovljene koče smo si vzeli čas za klepet ob pijači. Na povratku je bilo nekaj višinske razlike, dež nas je spremljal vse do Rudnega polja. Občasno je posijalo sonce. Postanek v Gostilni Pr Jagru, ob prijazni, dobri gostinski postrežbi je potekal zaključek planinskega izleta. Ker smo časovno omejeni, smo na povratku samo pomahali Bledu, zrli na grad. Kremšnite si bomo privoščili v juliju, ko se vračamo na Pokljuko, gremo na enega od dvatisočakov …

Po merilih PZS je opravljena pot lahka, vendar kar nekaj kondicije je potrebno, da jo prehodimo. Je tudi preizkus, koliko zmoremo, da se lahko odločimo ob prijavi na naslednji planinski izlet, v juniju gremo na Krvavec. Vsekakor je preizkus naše vztrajnosti. Preizkus, da sprejemamo izzive, ki nas presenetijo na poti. Pozabljamo, da se boljši pohodniki morajo prilagoditi slabšim in da hodimo za druženje, za gibanje, za lepši vsakdan. Naj bo hoja vedno za užitek in ne tekmovanje za dosego ciljev! To bo naše vodilo naprej!

Elica Pavlič