Andreja Komočar razstavlja v domačih Brežicah
Letošnja sezona razstav v brežiški Mestni galeriji se je začela. Od srede so na ogled dela Andreje Komočar.
Avtorica Andreja Komočar je dolgoletna članica Društva likovnikov Brežice, ki se nam je s svojimi deli že mnogokrat predstavila v Brežicah na skupinskih pa tudi samostojnih razstavah. Tokrat se nam predstavlja s svojo samostojno razstavo grafičnih del in istočasno odpira letošnjo sezono razstav v Mestni galeriji Brežice.
Z razstavo Andreje Komočar hkrati odpiramo letošnjo sezono razstav v Mestni galeriji Brežice, za katero je skrb prevzela Krajevna skupnost Brežice. Galerija je zaživela lansko leto, ko smo se člani našega društva predstavili z dvema razstavama. Enako vam obljubljamo tudi letos in upam tudi v prihodnje.
Razstavo je postavila profesorica likovne pedagogike Alenka Venišnik.
Odtisi
Grafični listi Andreje Komočar so figuralični odtisi tudi v polnem simboličnem smislu besede – OD-TI-SI. Zlogi, ki sestavljajo naslovno besedo, vsak posebej značijo razstavo, grafike in avtorico. Predstavljajo njen velik, suveren korak na prosti umetnostni oder po zaključku magistrske stopnje študija slikarstva, čeprav je vsega zadnjih sedem let tudi že razstavno nastopala. A tokrat gre za večjo, pomembnejšo predstavitev in to pred domačo publiko, kar je še posebej zahtevno in odgovorno. V svoji priloženi literarizirani biografiji sama pomembno, zelo odkrito in lepo z besedami predstavi vso svojo pot in nakaže smernice svojega likovnega ustvarjanja, ki so pravzaprav jedro te razstave in celotne avtoričine slikarske poetike. Njena poetika pa presega njeno lastno besedno predstavitev in si zasluži, da jo poskusim širše ubesediti, pojasniti in razjasniti njene prikazane odtise.
Portret kot motiv ji je bil očitno položen v gene. Svojo slikarsko avanturo začenja z njim, tudi samostojno jih je že razstavljala. Pravzaprav so bili njena prva samostojna razstava pred začetkom visokošolskega študija in z njim ga je lani tudi zaključila z razstavo "Portret – Figura –Prostor". Lahko rečem, da je portret njeno gravitacijsko jedro. Goji tako portretno risbo kot doprsni portret na platnu. Portret je ključni mejnik in merilo profesionalnosti s svojim realizmom artikulacije ter senzibilitete to je spretnosti in doživljanja. Da lik upodobljenca zaživi. To je več kot samo telesno prostorska in anatomska gmota v pravilnih proporcih in podrobnostih. Komočarjeva to zmore in zato njeni avtoportreti na tej razstavi. A ta portret in avtoportret se prelivata skozi vse njeno dosedanjo zunajštudijsko, neodvisno avtorsko ustvarjanje.
Grafizmi Komočarjevih grafičnih del tvorijo in predstavljajo njeno likovno govorico. Z grafizmi najprej mislim tehniko frottage, kontrolno drgnjenko ali otiranko reliefne matrice, ki jo je 1925 uvedel nemški dadaist in nadrealist, slikar Max Ernst (1891-1976). Frotažu sledita montaža oblikovnih segmentov to je posameznih figuraličnih silhuet in vzajemno oziroma povratno medsebojno zvračanje visokega in globokega tiska. Vse to rezultira specifične grafizme - površinske črtne strukture žlebljenja ali vrezovanja v črno belem grafičnem jeziku, ki mu dodaja ploskovne barvne poudarke.
Simbolizem ikonografije njenega svežega opusa je neizbežen, ne smem in ne morem se mu izogniti. O tem pripovedništvu znamenito govorijo že ikonološke študije Erwin-a Panofsky-ega (1892-1968), klasično delo sodobne umetnostne zgodovine, po pomenu in vplivu primerljivo z drugimi prelomnicami v raziskovanju umetnosti. Njegova ikonologija in ikonografija kot taka, kot veja umetnostne zgodovine, se ukvarjata z vsebino in pomenom umetniškega dela v nasprotju z njegovo obliko oziroma morfološkim izgledom Heinrich-a Wölfflin-a (1864-1945). Podoboslovje in podobopisje se ukvarjata s temami, koncepti, podobami in alegorijami, ki predstavljajo intelektualni fond nekega obdobja ali avtorja – enkrat zvrsti motiva, drugič neposredno posamezne upodobitve. Tako sta ikonografija in ikonologija na njenih grafikah figurativni vezni člen zunanjosti in notranjosti. Njeni brezglavi torzo Afrodite, obraz z rutasto masko čez usta, speča mačka, lastovka, pisana papiga ara, veriga imajo svojo nosilno likovnost in svojo nosilno vsebino z ikonografsko simboliko patosa.
Grafična orodja slikarskih rešitev, s katerimi oblikuje svoje grafične podobe, služijo tudi kot njene izpovedi, obvladovanje lastne raziskovalne radovednosti pa tudi skrite neodločnosti in skromnosti samozaupanja. Pravzaprav ji grafika služi za nenehna slikarska iskanja, saj uporablja silhuetne matrice namesto formatnih, in jih lahko nenehno premika in medsebojno menjava. Vsako posamezno montažo odtisne, ji doda enotno ploskovito ali (angl.) »Fountain« tonsko prelivajočo se barvo, da v bistvu ustvarja zelo komplicirane, kompleksne, ponovljive monotipije. Izrečeni oksimoron na teh grafičnih slikah funkcionira in celo definira Komočarjevo avtorsko edinstvenost in prepoznavnost. V bistvu opredeljuje njeno romantično vizijo majhnega človeka vis-a-vis velike, mogočne človečnosti sveta in v njem poveličane umetnosti.
Likovni univerzum pred njo in izkorak iz lastnih svetov v ta likovni univerzum po svoje referirata na Frido Kahlo (1907-1954), mehiško slikarko, znamenito po svojih avtoportretih – metaforično, brez olepšav in slabšav. Tudi Komočarjeva ustvarja iskreno in brez zavor, brez zadržkov razkazovanja svojih zavestnih in podzavestnih strahov, težav, doživetij in občutij. Izbrala je to ustvarjalno pot in se ji posveča ter predaja z veliko odrekanja, potrpežjivosti in vloženega truda. Rezultira vehementne, suverene grafične podobe OD-TI-SI v barvah: ponotranjene (OD-), osebne (-TI-) in realistične (-SI). Monumentalne baladne pesnitve v barvni grafiki. Pogumen, močan in lep izkorak.
Avtorica se predstavi
Andreja Komočar, rojena 1967 v Brežicah, kjer sem odraščala obdana z bogato kulturno dediščino in slikovito pokrajino. Ustvarjalnost me je vedno zanimala kot način izražanja tistega, kar presega meje občutij, notranjih svetov ter vprašanj in je postala moj življenjski navdih. Kljub različnim poklicem, sem vedno ohranjala tesen stik s kreativnim izražanjem, kot da bi bila ustvarjalnost nekakšna nevidna nit, ki me neprestano vodi nazaj k sebi. Končala sem srednjo ekonomsko šolo v Brežicah in srednjo vzgojiteljsko v Ljubljani. Vrsto let sem delala v brežiškem vrtcu, zdaj pa že nekaj let kot osebna asistentka skrbim za svojo hčerko Hano.
Leta 2020 sem se odločila, da tej notranji sili dovolim, da postane središče mojega ustvarjalnega in osebnega razvoja. Vpisala sem se na Šolo za risanje in slikanje Arthouse v Ljubljani. Maja 2023 sem z odliko diplomirala kot slikarka. A umetnost ni cilj, temveč nenehno iskanje, zato sem nadaljevala z magistrskim študijem. Tokrat sem poglabljala svoje razumevanje ustvarjalnega procesa, simbolike in vloge umetnosti kot prostora refleksije in preobrazbe. Oktobra 2024 sem magisterij tudi uspešno dokončala.
V svojem delu se opredeljujem kot realistka, a realnost nikoli ni preprosta, vedno je sestavljena iz več plasti - iz vidnega in nevidnega, iz objektivnega in subjektivnega … Moje ustvarjanje se tako giblje med zunanjim svetom in notranjo introspekcijo. Slikarstvo, grafika, risba ter mnoge druge likovne tehnike so zame načini, kako osmisliti lastno doživljanje in hkrati odpreti prostor za vprašanja, ki si jih zastavlja gledalec.
Zraven ustvarjanja sem tudi aktivna članica Društva likovnikov Brežice, kjer sodelujem pri različnih likovnih projektih in razstavah. Tako dam svoj prispevek k razvoju lokalne likovne scene in se s tem razvijam tudi sama. Verjamem, da umetnost raste iz ustvarjalnosti, ki nas žene k raziskovanju, izražanju in iskanju globljega pomena.
Sodelovala sem na večih skupinskih razstavah in tudi samostojno:
Skupinske razstave:
2018 - »Spominska razstava Ivan Cankar«, Mosconova galerija, Sevnica
2019 - »Slikarstvo in keramika« , Mosconova galerija, Sevnica
2020 - »Abstrakcija v figuri«, Likovna kolonija JSKD Brežice
2021 - »Grafični segmenti«, UE Brežice
2023 - »Grafična časovnica «, Galerija Gabronka, Bistrica ob Sotli
2024 – »Polnost praznine« (državno zlato priznanje), Škofja Loka
Samostojne razstave:
2018 – »Portret«, UE Brežice
2024 – »Portret – Figura – Prostor«, JSKD, Dvorana v parku, Krško
