##IMAGE-4061450##

V Mladinskem centru v Krškem smo v mesecu aprilu izvedli kar dva projekta, ki so financirani iz programov Erasmus+. Tokrat pišem o prvem projektu, imenovanem The Playbook. Projekt je bil zasnovan kot študijski obisk za mladinske delavce in prostovoljce, tema pa je bila ulično mladinsko delo. Pri projektu je sodelovalo kar 22 udeležencev iz 9 različnih držav: Armenije, Gruzije, Madžarske, Italije, Makedonije, Poljske, Španije, Latvije. Projekt je bil sicer sprejet že leta 2019, a smo ga zaradi vsem znanim razmer lahko izvedli šele letos.

Marsikdo pojma 'ulično mladinsko delo' ne pozna, čeprav je Slovenija začela s tem že v 80. letih prejšnjega stoletja. »Smisel uličnega dela je v tem, da ulični delavci 'izstopijo' iz okvirjev vzgojnih in drugih ustanov, ki delajo z mladimi, in gredo tja, kjer mladi so, v njihovo neformalno življenjsko okolje,« je zapisano v Priročniku za izvajalce uličnega dela avtorjev Martina Lisca in Damijana Ganca. Priročnik Ulica – izhodišče preventivne vzgoje otrok in mladostnikov je izdal Mladinski center Krško, ko je začel izvajati ulično delo. Ker se s to vejo dela ukvarjamo že nekaj časa, smo sklenili, da želimo znanje širiti. In nastal je The Playbook.

Osnovna premisa projekta je bila, da vsi udeleženci tudi v praksi vidijo in sami izvajajo ulično mladinsko delo. Zato jih je bilo treba ustrezno pripraviti.

V okolju, kjer delamo, in med mladostniki, s katerimi se srečujemo, smo lahko priča veliko različnim oblikam zatiranja, zato smo z udeleženci izvedli tudi nekaj tehnik gledališča zatiranih. Udeleženci projekta so lahko prepoznavali lastne vzorce stereotipov in zatiranja. Posebej smo se poglobili v situacije, ko smo se sami počutili zatirane. Te delavnice so bile pomembne, da so se udeleženci zavedali lastnih vzorcev, predvsem pa za to, da jih lahko prepoznajo pri delu z mladostniki. Nadalje smo se posvetili identiteti uličnega delavca ali vzgojitelja. Z mladostniki se na ulici veliko pogovarjamo o njihovih prepričanjih in pogledih na svet, kar pomeni, da moramo ulični delavci sami zelo dobro vedeti, kakšna so naša prepričanja. Z udeleženci je zato Urška izvajala nevrolingvistično programiranje, ki služi izboljšanju veščin komuniciranja in spoznavanju samega sebe. Pri uličnem delu sta izjemno pomembni dve komponenti, in sicer ciljne skupine ter skupnost, v kateri se ulično delo izvaja. Na ulici se srečujemo z različnimi mladostniki, med katerimi mnogi spadajo med ranljive skupine (migranti, mladi brezposelni, dekleta itn.). Udeležencem projekta smo oblikovali delavnico o tej temi, ki je spodbujala razmisleke o vedenjih, ozadjih, primerih ranljivih skupin. Nadaljevali smo z delavnico o skupnosti, ki je bila bolj praktične narave, saj smo jih poslali na teren. Prva faza uličnega dela je namreč natančno opazovanje – kje se zbirajo mladi, kakšna infrastruktura jim je tam na voljo itn. Z različnimi fokusi opazovanja so se odpravili vsak v svoj del mesta: Videm, Leskovec in staro Krško. Po prihodu nazaj so predstavili svoja opažanja in ugotovitve.

Posebej zanimiv je bil cikel pogovorov z organizacijami, ki predstavljajo primere dobrih praks in različne metode na področju uličnega dela. Z Urško sva izbrali tri, vsako na svojem področju. Mladinski center Idrija, čigar stavba je manj dostopnem območju, območje Občine Idrije pa je posejano z vasmi, ki so manj dostopne. Otroci in mladi posledično le redko zaidejo v stavbo Mladinskega centra, ki se bohoti na hribu. Zato Mladinski center Idrija išče drugačne načine pristopanja do njih: vlagajo veliko energije in časa v mladinsko ulično delo na ruralnih območjih. Kot primer dobre prakse smo povabili posebno enoto javnega zavoda Mladi zmaji – enota je namreč ulična, imenujejo pa se Ulični zmaji in delujejo v Ljubljani. Vsak dan med tednom so prisotni na različnih lokacijah v Ljubljani, na teren hodijo vseh pet dni. Povabili smo tudi Mlado ulico, ki deluje pod okriljem Zavoda Bob. Mreža Mlada ulica deluje tudi na nacionalni in teoretski ravni, saj nenehno skrbi, da imamo ulični mladinski delavci na voljo dovolj izobraževanj, priložnosti učenja ter pridobivanja praktičnih znanj.

Obogateni z vsem teoretičnim in praktičnim znanjem smo naposled le odpravili na intervencijo. (Obisk uličnih delavcev v skupnosti, v lokalnem okolju se imenuje intervencija, saj nismo »naravno« prisotni tam, temveč posegamo v okolje in dinamiko le-tega). Skupaj smo odšli na Videm, na našo standardno lokacijo, kjer redno preživljamo čas z otroki. Vreme je bilo čudovito, z udeleženci pa smo se dobro pripravili ter napokali pripomočke v naš kombi, ki ga imenujemo Srečko, ter pristali na Vidmu. Ulično delo je neorganizirana oblika aktivnosti, a z Urško sva imeli pripravljen »plan B«. Zakaj? Z Urško sva utečeni in okolje naju je že vajeno. Ni pa vajeno toliko raznolikih ljudi (kar 22 jih je prišlo z nama) in ta spremenljivka bi lahko hitro porušila vzpostavljeno dinamiko, zato sva imeli s sabo tudi nekaj načrtovanih, organiziranih aktivnosti.

Ki jih nisva uporabili. Ko sem se ozrla po igrišču, je bilo veliko sočasnega dogajanja, ki se je odvilo naravno. Tam je bil Davor iz Makedonije, ki je igral košarko z otrokom z Downovim sindromom, tam je bila Elisabeth iz Argentine, ki je risala z dvema deklicama, malo naprej je bila gluha deklica, ki je za roko vztrajno vodila našega Armenca, za njima pa fant z govorno oviro, ki je govoril mešanico jugoslovanskih jezikov z makedonskimi udeleženci. Bilo je čudovito. Z Urško bi radi rekli: Hvala, Videm. V našem obisku tistega dneva so otroci in mladostniki pokazali največjo možno mero sprejemanja, odprtosti, topline in spoštovanja. Druženje na Vidmu tistega dne je bil nič manj kot umetnost vključevanja.

Udeležencem projekta Playbook ste ostali v srcih. Zdaj tudi sami, nekateri tisoče kilometrov proč, hodijo na teren in izvajajo ulično mladinsko delo ter pomagajo mladostnikom po svetu.

Hvala, Videm, za srčnost.