Agneta (Neža) Gerzin, sestra Marjeta, redovnica, bolničarka
Rojena 27. oktobra 1882 v Mihelji vasi (Bela krajina), umrla 18. marca 1968 na Raki

Rodila se je v družini očeta Janeza, ki je učitelj, in matere Marije (rojena Jerman) in odraščala na belokranjskem podeželju. Leta 1903 je odšla v Gradec na avstrijsko Štajersko in vstopila v Družbo hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega. Zaobljube v redu »pariških usmiljenk«, kot se tudi preprosto imenuje njen red, je opravila leta 1908. Nato sestra Marjeta nastopi svojo prvo službo v Ljubljani in sicer v Lichtenthurnovem zavodu za vzgojo in izobraževanje deklic sirot.

Naslednje leto se preseli v Novo mesto, kjer postane prva predstojnica redovnih sester usmiljenk, ki oskrbujejo Žensko bolnišnico cesarice Elizabete. Ob pričetku I. svetovne vojne odide v Osijek v Bolnišnico Rdečega križa, od tam pa se v novomeško bolnišnico vrne leta 1916 in nadaljuje delo predstojnice vse do 1927 leta. Tu ni bila le strežnica bolnikov, ampak je opravljala tudi delo asistentke, anestezistke in rentgenistke.

Bolnišnica v Novem mestu je bila sprva namenjena zdravljenju bolnic s porodniškimi, ginekološkimi in s kirurgičnimi obolenji, kasneje pa so sprejemali tudi bolnice z drugimi obolenji, prav tako pa tudi mlajše otroke obeh spolov (do 6. leta starosti). Zlasti po prvi vojni je imela bolnišnica velike finančne, kadrovske in tudi prostorske težave in so jo nameravali celo zapreti, a so jo sestre uspele obdržati.

Njena naslednja zadolžitev je bila v Beogradu, kjer je bila predstojnica sester v Sanatoriju Vračar, po desetih letih pa je svoje delo nadaljevala v Skopju kot predstojnica sester v Domu sv. Marte. A že po letu dni dela v Makedoniji je tudi sama zbolela in se vrnila v Ljubljano, kjer se je zdravila v Sanatoriju Leonišče, nato pa okrevala pri domačih v Hotemažah. Leta 1940 se zopet odpravi v Beograd, kjer skrbi za sirotišnico na beograjski Čukarici tudi ves čas vojne. Leta 1947 se zopet vrne v Ljubljano in dela v provincialni hiši usmiljenk v Marijinem domu in tudi v sestrski ambulanti v Šentrupertu. Tukaj so sestre usmiljenke obiskovale bolnike po vaseh ter jih zdravile z domačimi zdravili, saj niso imele dostopa do medicinskih preparatov.

Deli usodo številnih redovnic in redovnikov po vojni, saj jo nova oblast 1949 obsodi na prisilno delo v taborišču Verdreng (sedaj Podlesje) na Kočevskem. Pozneje jo preselijo v zapor v škofjeloškem gradu.

Tudi iz novomeške bolnišnice leta 1948 izženejo sestre usmiljenke (nekatere končajo v taborišču).

Ko Nežo izpustijo iz zapora, se najprej zateče k sorodnikom v Dol pri Hrastniku, nato pa se nastani v Domu onemoglih sester na Raki pri Krškem, kjer ostane vse do svoje smrti leta 1968.