Arhiv Dolenjskega lista

Na Bučki, natančneje v vasici Jarčji Vrh, že nekaj let s svojo družinico živi in ustvarja umetnica Andreja Trkman. Lepa dolenjska narava in mir podeželskega okolja jo navdihujeta, kar dokazuje tudi pogled v njen atelje - dobesedno se šibi od številnih zanimivih keramičnih izdelkov, ki še zdaleč niso le nakit in kaki krožnički.

Izdeluje cvetlične lonce in vaze, skodelice in raznovrstne izdelke uporabne keramike, še posebej zanimiva je pestra paleta živopisnih keramičnih gumbov ter brošk v obliki gumbov, keramične stenske ure, prepoznane so tudi njene skulpture. Mnogi Andrejini izdelki spominjajo na Afriko.

Ustvarjalna od malih nog

Andreja Trkman je kreativna in ustvarjalna že od malih nog, je pa tudi lep primer, da se velja za svoje cilje potruditi, kajti pomembno je v življenju početi to, kar te veseli in osrečuje.

Rojena Zagrebčanka - njen oče Slovenec in mama Hrvatica sta se spoznala v službi, v krški nuklearki - je v Zagrebu obiskovala jezikovno gimnazijo. Kot pravi, je bila zahtevna, a odprla ji je obzorja na mnogih področjih. Vseskozi je bila umetniško navdahnjena, rada je risala, vedno je kaj počela z rokami, obiskovala je tudi glasbeno šolo ter se učila klavirja in violončela - zlasti v slednji instrument se je dobesedno zaljubila. »Morda zato, kjer je edini instrument, ki ga objemaš,« se nasmehne.

A pri izbiri študija je Andreja bolj kot svojim hotenjem sledila željam staršev in se vpisala na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani. Kot pove, je nekaj časa prakso opravljala celo pri nekdanjem slovenskem predsedniku Janezu Drnovšku in tudi zaradi znanja tujih jezikov se ji je kazala možnost za delo v Bruslju, a bila je iskrena do sebe in vedela je, da to ni njena pot. Vseskozi jo je zanimala umetnost, ustvarjanje, umirjeno življenje, ne pa pehanje za neko kariero in denarjem.

Vse dela s prsti

Arhiv Dolenjskega lista

Študij ekonomije je sicer dokončala, a se obenem vpisala na Šolo uporabnih umetnosti Famul Stuart v Ljubljani ter doštudirala na smeri keramika - kiparstvo. Tu se je našla in že v prvem letniku leta 2009 je na 10. ekstemporu keramike v Piranu prejela nagrado za najbolj izvirno delo. Očitno so opazili njen talent, nagrada - samostojna razstava v Piranu, njena prva - pa ji je dala samozavesti in elana.

Andreja, ki keramiko izdeluje od leta 2007, se je takrat predstavila z izdelki v posebni tehniki kačic, ki omogoča velike in masivne izdelke, ki spominjajo na Afriko. Izgleda kot šivanje ali pletenje. »Mnogi me sprašujejo, koliko časa sem živela v Afriki,« pove Andreja, ki z glino ne dela na vreteno, čeprav ga tudi ima, ampak vse oblikuje s prsti, s palcem, zato so njeni izdelki svobodnih oblik. Glino rada meša - poslužuje se črne, bele in rdeče.

Umetniške posode, ki so resnično nekaj posebnega, nerada postavlja na police (razen v svoji delavnici), in tudi zato so njene razstave posebne - skulpture v glini rada umesti v naravo, na tla ali kake hlode, skratka njene postavitve so vedno izrazito prostorsko oblikovane.

Ideje v naravi, tradiciji…

Arhiv Dolenjskega lista

Takšna je bila tudi njena druga samostojna razstava z naslovom Sožitje v Ljubljani, kjer izdelki spominjajo na različna drevesa, krošnje, vejevje, grče, ipd. V naravi najde številne ideje in motive za svoje delo, rada ima tudi tradicijo.

Tudi njen nakit je svojstven - uhani so nekakšni negativi, par uhanov ni enak, se pa oba uhana nekako dopolnjujeta. Izdeluje še ure zapestnice. Vse glazira na čopič, uporablja pa tudi belo zlato. Njene skodelice »afričanke« so čudovite, ravno tako posebne sklede, na katere dobesedno prišije svoje keramične gumbe, obojestransko glazirane.

»Keramika je nekaj krasnega. Rada bi, da se razširi v Sloveniji in da je ljudje ne jemljejo le kot neko uporabno umetnost in obrt, kot krožnike in skodelice, ampak nekaj več. Keramika je bolj večna od slike in mnogi slikarji so se ukvarjali tudi z njo. Če bi Picasso prej kot slikarstvo odkril keramiko, bi bil znan po njej, to sem prepričana,« meni Andreja, ki se ukvarja tudi s kaligrafijo. Njeni keramični izdelki, ki zahtevajo res veliko truda in časa, so unikatni, in kot pravi, ji idej ne manjka.

»Roke so prepočasne, kar imam v glavi,« pojasni in doda, da ji je všeč, da je odvisna od same sebe: njena je ideja, zamisel, njena je izvedba. A Andreja prizna, da bi morala kaj več narediti za promocijo, saj živi od prodaje, v glavnem preko spleta, nekateri pa se oglasijo tudi na njenem domu v Jarčjem Vrhu. Uredila si je poseben status, ki ji ustreza - osebno dopolnilno delo.

Vodi likovno sekcijo

Arhiv Dolenjskega lista

Svoje znanje in ideje pa Andreja ne skriva zase, ampak se je na Bučki lepo vključila v družbeno življenje ter postala mentorica likovne sekcije tamkajšnjega kulturnega društva. Letos poleti so na ogled že postavili razstavo z naslovom Fragmenti podob, načrtov pa jim ne manjka tudi za naprej.

Sicer pa Andrejo, članico Društva likovnih umetnikov Ljubljana, poleg umetnosti osrečuje tudi družina. Mož Sebastien, ki je Francoz in ga je spoznala na študentski izmenjavi v Franciji, se ni hitro navdušil le nad njo, ampak tudi nad Slovenijo, tako da se je kmalu in rad preselil v naše kraje. Trenutno kruh služi na plovbi z ladjo. Hišo na Jarčjem vrhu sta našla kar na spletu in takoj ju je navdušila - prodala sta stanovanje v Ljubljani in prišla na Dolenjsko. Par osrečuje 9-letni sin Leonard, osnovnošolec podružnične šole Bučka, vsem skupaj pa kratek čas delajo kar štiri posebne muce, pasme Maine Coon, ene izmed največjih in najstarejših pasemskih mačk na svetu.

Članek je bil objavljen v Dolenjskem listu 14. februarja 2019.